EN SL

Gibanje je življenje – s pravimi vzgibi zgolj užitek

Gibanje je življenje – s pravimi vzgibi zgolj užitek

Kakšni so naši resnični motivi za gibanje? Je to dobro počutje, zdravo telo, užitek v vadbi ali zgolj utrjevanje telesa za lepši videz? Dejstvo je, da če ne pretiravamo, telesno gibanje ugodno vpliva na počutje, uskladi energetske tokove v telesu in pospeši izločanje strupov iz telesa, ohranja prožnost in moč mišic, izboljša trdnost kosti, upočasnjuje staranje, sesedanje hrbtenice in še bi lahko naštevala. Gibanje je torej vstopnica do dobrega počutja ter posledično zdravega in lepega telesa, vendar le v primeru, ko želja po lepem telesu ne prevlada želji po zdravem telesu. 

Objem sonca na Šmarni gori.

Gibanje je življenje, saj se lahko skozi življenje le gibamo. Če se ne, smo sicer načeloma še živi, a le komajda. Domnevamo, da smo budni, a spimo, ker naše telo spi in z njim prav tako neločljivo povezan um, čeprav še tako zelo in na glas »melje« po svoje, ponavadi predvsem o tem, o čemer ne bi bilo treba. Zato je pomebno, da se tej čudoviti telesni praksi predajamo vsak vsak dan, vendar s pravim zavedanjem."

Kaj ni lepo telo tudi zdravo telo? Ni nujno. Tako nas zgolj uči novodobni strogi lepotni ideal, vendar ne dajmo se mu zavesti. Samo telo je namreč postal ključi dejavnik oblikovanja identitete, saj je identiteta v veliki meri odvisna od izgleda telesa. Zunanja podoba je postala označevalka notranjosti in tako je danes lahko zdravo telo le na prvi pogled lepo telo. Pa vendar neskončna želja po lepem telesu ne more biti plod zdravega uma.

Sodobni ideal svojo strogost še povečuje z nenehnim nadziranjem delovanja ljudi, predvsem žensk, tako da jih prekomerno zaposluje s spreminjanjem »neustreznega« videza in jim v primeru njegovega nedoseganja slabi samozavest ter s tem povečuje negativno telesno samopodobo, občutek sramu in celo sovraštva do sebe. Telo je na nek način postal objekt preobrazbe z brezciljnim iskanjem identitete, saj so sodobni standardi za večino ljudi praktično nedosegljivi.

Tako je telesna vadba s strani ideala derigirana kot novosodobno sredstvo za doseganje tega in obenem vstopnica do čvrstega telesa, lepote ter navidezne sreče. Vendar, če je lepo in čvrsto telo edini motiv za gibanje, dotična telesna praksa posameznikom prinese le veliko trplenje in nesreče. Priznam, tudi mene je na začetku, kot še obremenjeno najstnico, kakršnokoli gibanje, zanimalo zgolj kot sredstvo za doseganje lepega telesa, vendar je z dozorevanjem to postalo dosti več.

Skozi življenjske izkušnje in tudi kar nekaj trpljenja ob vadbi sem zaznala, da mi lahko vadba kot takšna veča funkcionalnost telesa s katero se lažje premikam skozi vsakdan in da mi gibanje, še posebno, če se mu prepuščam v naravi, omogoča, da se odmaknem od vsakodnevnih miselnih tokov, mi razsvetljuje razpoloženje, bistri misli in me odpira navzven. Ja, danes mi gibanje predstavlja življenje in popolni užitek ter sprostitev, saj so vzgibi zanjo čisto drugačni. Migati je treba, ker je gibanje za polno življenje prav tako pomembno kot tekočina, hrana in zrak. Vendar migati moramo za zdrav duh v zdravem telesu in ne zato, da bomo ugajali okolici. Lepi smo vsi že vsi dovolj, zato postanimo še srečni.

In kakšno vadbo naj pri vseh današnjih možnostih športa izberemo? Kakršnokoli nam srce poželi, vendar največkrat v naravi, zunaj, na zraku, kjer se izgubi fokus na naše telo in dojemanje tega kot objekta. Narava je prostor, kjer se lahko naši prvotni vzgibi za gibanje spremenijo, saj smo obkroženi z lepo energijo in tako gibanje postane užitek. V globokem dihanju zaznamo svež zrak, v nosne votline se nam prikrade vonj listja in v ušesne, zvok ptičjega petja, če si le dovolimo. Ja, v naravi se zgubimo v trenutku in pozabimo, da se gibamo zgolj za lepo telo, zdravo telo, močno telo in se začnemo gibati za tisti pravi in zdravi, čisti užitek!

Najbolj naravna, najbolj enostavna in tudi vsakomur dostopna telesna dejavnost je vsekakorje hoja. Velikokrat se sploh ne zavedamo njene vrednosti. Lahko bi rekli, da imamo dva osebna zdravnika, levo in desno nogo. Kajti med to enostavno, za nekoga morda dolgočasno, sicer pa nadvse razvedrilno in razsvetljevalno dejavnostjo se v našem telesu odvija marsikaj, kar razen na fizično telo vpliva tudi na višje ravni bivanja.

Pomembno je torej, da se gibanja, predvsem hoje, lotimo na enak način kot lakote in žeje, kajti naša naravna potreba po gibanju ni nič manjša od potrebe po hrani  in vodi. To je naša srečna usoda, iz katere lahko naredimo nesrečo le, če je ne upoštevamo ali jo izvajamo zaradi napačnih motivov. Zato si ustvarimo tak vzorec življenja – to lahko stori vsak –, v katerem si dnevno, ne glede na vremenske razmere, privoščimo vsaj uro gibanja. Naša zelena prestolnica nas kar vabi k temu, saj je polna lepih parkov, gozdov in hribčkov, zato se lahko prav vsak od nas, brez izgovorov, vsak dan znajde v neokrnjeni naravi. Sama sem največja “fenica” naše ljube Šmarne gore, ki jo osvajam skoraj dnevno, najrajši ob sončnih vzhodih, ko je energija najlepša.

Med hitro hojo navzgor se tako ogrejem, da se začnem potiti in to je znak optimalnega, živahnejšega delovanja telesa in organov, s pomočjo katerega pride do čistilnih in zdravilnih učinkov. Ko v tem uspem, spoznam, da to ni nikakršen napor ali odrekanje, temveč lahkotno sledenje naravnemu ustroju tako mojega telesa kot sveta. S takšno vsakodnevno prakso sem se začela zavedati, da je gibanje celo pomembnejše od hrane in da mi lahko predstavljam čisti užitek, brez nepotrebnega trpljenja.

Če tega še ne počnemo, ni primernejšega letnega časa kot prav zdaj. Vremenske razmere in spremembe v naravi ob prehodu iz pomladnega na poletni čas, nas dobesedno potegnejo na plano, če jim vsaj malo prisluhnemo in se jim prepustimo.

Vsi po užitek na Šmarno goro
Na letošnji prvi poletni dan imamo vsi priložnost, da vzljubimo telesno prakso hoje in jo spremenimo v vsakdanji ritual. Kako? Od torka, 21. junija od 5.00 do torka, 22. junija do 5.00, na najdaljši dan v letu, se bosta Metka Albreht in Betka Šuhel Mikolič, ob njunem življenjskem projektu,  “Od vzhoda do vzhoda”,   24 ur vzpenjali in sestopali s Šmarne gore po vseh štirinajstih urejenih poteh. Kakor pravita, sta si za cilj sva si zadali 20 vzponov, kar pomeni, da bosta nekatere poti tudi združili. Dogodek bo imel poseben čar, saj 21. junija ob sončnem vzhodu, ob 5.00 na vrhu pričakujeta do 500 ljudi. Več na dogodku si lahko preberete na https://www.facebook.com/events/1618061021854337/.

Z njima bom vse poti Šmarne gore prehodila tudi sama, saj verjamem, da je še posebno pri poletnem solsticiju, ki predstavlja za planet Zemljo čisto posebne energije, pomebno kakšne prakse izvajamo in kaj takrat razmišljamo. To je namreč najboljši čas, ko zasijejo naši talenti in uspehi in ko naša notranja svetloba premaga našo temo, če si le dovolimo. Dovolimo si!

Upam, da se kmalu srečamo nekje v naravi med gibanjem, morda že naslednji torek, nikjer drugje, kot na Šmarni gori! 

Več o dogodku.

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.