EN SL

Iz Ljubljane v Škofjo Loko – peš

Potepanje za cel »šiht«!

Iz Ljubljane v Škofjo Loko – peš

Potepanje za cel »šiht«!

»Zakaj pa ne greš s kolesom?« me je že tretjič vprašal Matej in jaz sem mu že tretjič (in že malce naveličano) odgovarjala: »Ker bi na pretežnem delu poti kršila zakon!« Na vseh gozdnih stezah s planinsko markacijo, recimo. Bržkone tudi na vlakah in kolovozih. Samo makadamske in asfaltne ceste bi smuknile skozi zakonsko sito. Iz Ljubljane v Škofjo Loko čez celotno pogorje Polhograjcev po najlepši poti pač ne moreš s kolesom, ne da bi bil večidel potepa v navzkrižju z zakonom. Sploh pa sem si jo želela prehoditi ... V vodniku Izleti po ljubljanski okolici Andreja Stritarja (Sidarta, 2000) je napisano, da je pot dolga okoli 25 kilometrov, da je hoje za osem do deset ur in da je tura tehnično lahka, vendar dolga in naporna. Kot ugotovim pozneje, tudi precej samotna, vsaj med tednom.

Postoj in videl boš
»Zanimivo, kako med hojo opažaš podrobnosti, ki jih na kolesu niti ne oplaziš s pogledom,« se zamisli Mateja po kakšnih dveh urah hoje. 


 

Še malo, pa bodo borovnice!

Res je: med kolesarjenjem ali tekom, denimo, ne bi nežno privzdigovali lističev borovničevja in ugotavljali, da se jagode že debelijo in barvajo; švignili bi mimo živozelenih smrekovih vršičkov; na Toškem Čelu, razloženem naselju na severovzhodnem delu Polhograjcev, najbližjem Ljubljani, ne bi opazili naslikanih rož na polknah stare hiše, obrasle z bršljanom; zagotovo ne bi izvedela, da je rastlinica z zvončastimi cvetovi vijolične in roza barve pljučnik, ki blagodejno vpliva na pljuča in dihala, in tudi sicer bi bila manj pozorna na cvetlično spomladansko pisanico; in ne bi se tako jasno zavedala pomladi: živahnih odtenkov zelene barve, ki prelivajo podrast in grmičevje ter travnike, pa sveže olistanega drevja, ki skorajda kriči sredi smrek zamolklih barv. Treba je upočasniti, da se lahko v polnosti naužijemo narave.

Hrana in pijača, nujna popotnica
Na pot sva krenili iz Šentvida. V gozd sva stopili skorajda s Celovške ceste. Le malce nad eno najživahnejših ljubljanskih prometnic smerokazi povedejo na strm kolovoz, začetek poti proti Toškemu Čelu. Pozno jutro je, sredi tedna, in v gozdu sva bolj ko ne sami. Malce po kolovozu, malce po stezicah, ki se kakor rjavi trakovi vijejo skozi velike plahte borovničevja. Na Toškem Čelu se izvijeva iz gozda; kratek pas asfaltirane ceste zareže med prostranimi travniki, odprejo se razgledi proti Krimskemu pogorju. Pot kmalu spet pogoltne gozd, le da je tokrat široka, makadamska; pravzaprav sva pozabili na prijetnejšo stezo, ki se vije malce pod cesto in se ji pridruži tik pred Topolom. 

Za pozeleneti ... Od lepote, ne od zavisti!

Pogled proti Toplu pod Katarino, v ozadju Grmada in Tošč

Tam se s travnatega platoja odpre razgled še na »drugo stran«: na Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke; pred njimi ltega dne ebdi debela megličasta plast, zato so komajda vidne. 

Malce pred Topolom ...

Pa naprej skozi Topol do križišča pod Katarino, kjer stoji vitko deblo, s katerega »štrlijo« številni smerokazi. Midve se ozreva v smeri Grmade. Od tod je lepo vidna, skupaj s Toščem; Grmado bova tokrat obšli, bo pa Tošč s 1021 metri najvišja točka tega potepa. Če ste na poti sredi tedna, so tukaj zadnje gostilne pred Škofjo Loko, kjer lahko kaj spijete ali pojeste. Turistično kmetijo Gonte na sedlu pod Grmado in Toščem med tednom odprejo zgolj po vnaprejšnjem dogovoru. V vodniku je omenjena še kmetija odprtih vrat v Selu, vasi, v katero se bova spustili s Tošča, toda tamkajšnji domačini nama povedo, da so jo že pred časom zaprli. Ergo: hrano in pijačo imejte s seboj.

Najlepši del poti: Tošč–Selo
Pot od Topola do Gont je ena mojih najljubših primestnih tekaških tras; večinoma prijetna stezica brez večjih strmin in spustov, z razgledi, ki padajo po strmih pobočjih v dolino med Šujico in Polhovim Gradcem, in se zatem dvigajo na hribovje nad njo. 

Prijetna stezica, ki povede iz Topola proti Gontam (in Grmadi).

Spominčice!

Kmetija na Gontah je tega dne osamljena, povsem drugače kakor ob koncih tedna, ko ob njej mrgoli in cvrči. Pa naprej proti Tošču, najvišjemu vrhu Polhograjcev, ki pa je to postal šele pred desetletji, ko je jugoslovanska vojska za devet metrov »znižala« Pasjo ravan (zdaj ji priznavajo 1020 metrov). Tošč je neizrazit, skorajda skrit vrh, majhna gola zaplata sredi gozda. 

Na vrhu Tošča

Najlepši del poti: s Tošča proti cerkvi sv. Jedrti

Sv. Jedrt

Vijugava gozdna stezica je posuta z iglicami, ki navdajajo s prijetnim občutkom mehkobe, iz gozda pa stopiš v travnato kotanjo, od koder se zatem spustiš do cerkve. Naprej pot povede skozi vas Selo do cerkve sv. Ožbolta, kjer prvič ugledava najin cilj, Škofjo Loko. Do sv. Ožbolta se vzpenjava po široki makadamski in zatem asfaltni cesti.

Hudič naj ga vzame!
Pod težkimi oblaki se meglice vendarle toliko razkadijo, da je v daljavi videti gore; dovolj, da ugotavljam, da je na Storžiču čedalje manj belih lis, Hudičev boršt, nenavadna gozdna zaplata sredi travnatega pobočja, pa je že povsem kopen. Poznate zgodbo o njegovem nastanku? Nekoč sta živela dva kmeta, ki sta se trmasto prepirala za gozd, dokler eden v jezi ni vzkliknil: »Hudič naj ga vzame!« Besede so se takoj uresničile in kmeta sta le še prestrašeno strmela za peklenščkom, ki je z gozdom na hrbtu dirjal proti goram. Dospel je do sredine, ko je pri bližnjem sv. Jakobu zazvonilo. Hudič je izgubil moč in spustil breme sredi hriba.

Pod cerkvijo sv. Ožbolta, za robom pa že – Škofja Loka! 

Slikovita cerkev sv. Andreja; od tod je še dobre pol ure spusta do mesta.

Na levi strani se razprostira Škofjeloško hribovje, Lubnik (1025 metrov) se zdi tako blizu, da začneva zabavljati, če ne bi skočili še nanj. Pa potem še proti Blegošu in Poreznu in naprej! Ampak ... Ne bi. Ko se spustiva mimo cerkve sv. Andreja in naprej skozi gozd do Puštala na pragu Škofje Loke, nimava več nobene resne želje po nadaljnjem premikanju nog, še zlasti ne navkreber. 

Cilj: Škofja Loka

Osem ur hoje, dvajset minut vožnje
»Poglej, dobrih dvajset minut bova potrebovali z avtobusom iz Škofje Loke v Ljubljano, hodili sva pa skoraj osem ur!« ugotavlja Mateja, ko avtobus zavija na postajo v Šentvidu. Tako nekako. »Saj sta naredili cel 'šiht'!« se je smejal natakar v škofjeloški kavarnici, ko sva se sesedli za mizo. Prav fajn »šiht«, bi rekla. Na čim več takšnih!

 

 

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.