EN SL

Jesenska Šmarna gora

Od Hrusta do premisleka o družbenih razmerah v državi.

Jesenska Šmarna gora

Od Hrusta do premisleka o družbenih razmerah v državi.

Za začetek – kakor napoveduje prejšnji blog – torej zgodba :-)!

»Nekoč je živel velikan Hrust, ki je bil strah in trepet vseh okoličanov. Pri plenjenju in ustrahovanju mu je pomagal pes, ki je imel glavo kakor zmaj. Hrabri Kajžarjev Janez se je odločil, da bo temu naredil konec. Ponoči je v vrečo zavezal zajca, vzel še železno palico in šel nad velikana. Ko je prišel pred votlino, v kateri je spal velikan, je zajca spustil iz vreče. Pes, ki je velikana stražil, se je pognal za zajcem. Zbudil pa se je tudi velikan. Najprej je tako kihnil, da je Janeza odneslo čez reko Savo. Nato je velikan začel čez Savo metati še skale. Metal jih je cel dan, nato pa je prestopil breg in zložil skale na kup. Po opravljenem delu je stopil na vrh, se malo razgledal po svetu in se zaril v sredino gore. Tako so nastali današnje sedlo, Grmada in Gora.« (Vir: http://www.smarnagora.com/index.php?page=ogori&pg=nastanek)

Pogled s Šmarne gore

Kako je mogoče, da je ob tej uri ob tem dnevu toliko ljudi? Tista znamenita Garfieldova »Sovražim ponedeljke« ne vzdrži več ..."

Včasih, ko se zataknem na prenapolnjenem tacenskem parkirišču pod Šmarno goro, pri sebi zabavljam, kdaj bo kak sodobni Hrust od nejevolje zaradi Sizifovega kroženja po njem spet začel metati kamne naokoli in bo nastala nad Savo nova gora ... Ampak – praviloma bi morala nastati ob kakšnem sončnem koncu tedna, nikakor pa ne sredi delovnika! Ko se sredi indijanskega poletja v začetku novembra v ponedeljek opoldne pripeljem v Tacen, se mi namreč od presenečenja oči odlepijo od jamic: parkirišče je videti kot dobro založen sejem rabljenih avtomobilov. V tem času? Obljudenost Šmarne gore se resda že leta uspešno kosa z obiskanostjo najuspešnejših ljubljanskih nakupovalnih središč, ampak ne v času, ko se za pretežno aktivno populacijo delovni dan šele prevesi v drugo polovico ...  

Kako je mogoče, da je ob tej uri ob tem dnevu toliko ljudi? Tista znamenita Garfieldova »Sovražim ponedeljke« ne vzdrži več ...

Sama sicer uberem preizkušen trik: iz Tacna se zapeljem v Šmartno, kjer bolj ko ne vselej najdem zakonit parkirni prostor ob tamkajšnji cerkvi, in se vzpnem proti vrhu po Partizanski poti. Četudi je malce krajša od večine preostalih, je v drugem delu dovolj strma, potem pa razgibavanje podaljšam še z vzponom na sosednjo Grmado, pa dol po Mazijevi, ki se izteče v Pot čez korenine, kjer se spet malce vzpnem proti vrhu Šmarne gore in se pod sedlom spustim nazaj proti Šmartnemu. Navzlic pripekajočem soncu je v gozdu slutiti bližanje zime; drevje je čedalje bolj ogolelo, krhko odpadlo listje se pod nogami lomi kakor tanko steklo ...

Ampak nazaj k dejstvu, da je Šmarna gora obljudena v začetku delovnega dne – sredi dneva. Ko opazujem strukturo obiskovalcev na vrhu in na poteh, me spreleti, da je Šmarna gora pravzaprav termometer družbenih razmer. Precej je, denimo, čilih upokojencev, ki potrjujejo trend naraščajočega števila vitalnega dela starajoče populacije. Potem je veliko mladih. Ugibam, da so bodisi študenti, ki se jim ne ljubi na predavanja, bodisi mladi, ki v aktualnih gospodarskih razmerah ne najdejo dela in so del množične populacije brezposelnih. Potem so na Šmarni gori ljudje starostnih skupin, ki bi »morali« biti v službah. So torej nezaposleni ali svobodnjaki (po svoji izbiri ali so v to prisiljeni)? Najbolj optimistična domneva pa bi bila, da je opevana modrost Carpe Diem (izkoristi dan), ki jo je v filmu Društvo mrtvih pesnikov nenehno vzklikal pokojni Robin Williams, resnično prodrla v naša življenja in si zato vzamemo prost dan, ko se zgodi nekaj tako nenavadnega, kot je indijansko poletje v času, ko bi se praviloma morali prepuščati melanholiji pod sivim pokrovom. Pri vsem skupaj pa ni mogoče spregledati še aktualnega družbenega trenda, ki ga že leta poraja promocija zdravega sloga življenja; »posledice« te so očitne povsod, v najboljšem primeru prav v podobi čedalje več pohodnikov, tekačev, planincev, plezalcev, kolesarjev ... (in še vseh, ki se potijo v dvoranah). Verjamem, da se rekreativnim športnikom iz tujih velemest (kakor je, denimo, London, kjer število urbanih kolesarjev in tekačev sredi kakofonije hrupa in izpuhov pločevine iz leta v leto vztrajno narašča), ki obiščejo Ljubljano, vsaj za hip milo stori ob pogledu na obilje zelenja v mestu in tik ob njem.

Če je Šmarna gora resnično indikator (dela) družbene dinamike in njena obljudenost včasih lušči tudi njene temnejše plati, pa se zdi ob tem vsaj nekaj pozitivno: da ljudje ne obsedijo za zastrtimi zavesami pred televizijskim zaslonom, ampak se gredo v presežnem prostem času predihati v naravo. Pred kratkim sem za dobro jutro odkrila simpatičen filmček National Geographica, ki med začetnim vrtenjem posnetkov narave pravi: »Svoje zdravje izboljšujete prav zdaj, ko gledate te slike. Opazovanje narave vpliva na vaše psihofizično zdravje. Zmanjšuje stres, povečuje dobro voljo in zmanjšuje krvni pritisk ...« Kako zelo nas torej zdravi doživljanje narave :-)!

Vsem torej: na (mentalno in fizično) zdravje!

Fotografije: jesenski utrinki s Šmarne gore

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.