EN SL

Kaj za vraga je trajnostni razvoj?

Kaj za vraga je trajnostni razvoj?

Tokratni blog je napisal Jan Peloza, vodja ljubljanske skupnosti Global Shapers. 

Vse težje je predvideti konflikte in katastrofe, saj jih je v svetu vse več povezanih s spreminjajočim podnebjem. Vse težje je napovedati podnebne migracije in navkljub hitremu tehnološkemu razvoju, je prav tako vse težje napovedati gospodarsko rast določene regije, kot smo še to znali na začetku tega tisočletja. Vse težje planiramo dopust v maju ali oktobru, ker ne vemo ali nas bo pričakalo pripekajoče sonce ali morda sneg, in vse težje zjutraj oblečemo ravno pravšnja oblačila, ki bi ustrezala vsem temperaturam, s katerimi nam bo postregel dan, ki je pred nami. In vse težje je pisati razmišljanja na temo podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja, saj vse bolj dobivam občutek, da so edine situacije, ki nas predramijo iz zgodnjega jesenskega sna, dogodki od katerih po večini ni več povratka.

V skupnosti Global Shaperjev v Ljubljani si želimo poziv k »zelenemu gospodarstvu« razširiti tudi med mlade. Skupaj z Mestno občino Ljubljana in nekaterimi privatnimi podporniki, želimo pod okriljem Zelene prestolnice Evrope spodbuditi mlade k prijavi zamisli, za katere ni potrebnih velikih finančnih vložkov, naredijo pa lahko veliko spremembo. Več o tem pozivu lahko preberete v naslednjem blogu."

V podnebno realnost in delo na področju trajnostnega razvoja sem vstopil že kot zelo mlad fant, kar je bila posledica mladinske aktivacije, ki sem je bil deležen s strani mednarodnega festivala, ki danes več ne obstaja. Mladinski festival, katerega namen je bil druženje in dobra volja, je kmalu po njegovem zagonu v začetku devetdesetih let dobil družbeno-odgovorno noto. Mladi smo skozi igro in veselje razumeli, da okoli nas divjajo vojne in naravne katastrofe, predvsem pa, da nimamo vsi enakega izhodišča v življenju, ki nam omogoča varno in doživetij polno življenje.

Tako sem leta 1998 prvič slišal za podnebne spremembe. Roko na srce, ta besedne zveze si takrat nisem zapomnil, sem pa vedel, da je pred kratkim v Bosni nehala divjati vojna in, da se je po svetu širila epidemija AIDS-a. Takrat sem kot najstnik težave povezane z »globalnim segrevanjem« postavil nekje na prednostni seznam med vsakodnevnimi tatvinami avtomobilov in grožnjami kolega Sašota, da mi bo nehal menjavati sličice Životinjskega carstva. Na seznamu mojih prednostnih težav, za katere nisem bil sam kriv, so predvsem kraljevale droge in bojazen, da mi kdo »podtakne mamila« ter dejstvo, da se lahko vojna razširi tudi v Slovenijo. Ščasoma je bojazen pred drogami, vojno in AIDS-om zbledela, pojavili pa so se vsakodnevni izzivi, ki so nam jih servirali mediji.

Kot kritičen najstnik, sem z rezervo gledal na 11. september in jezno opazoval »vojno proti drogam« in, če sem iskren, sem na podnebne spremembe na začetku gledal kot na zaroto nerazvitih držav. Vendar prej omenjeni mladinski festival in s tem povezane aktivnosti, ki so me spremljale vse do srednjih dvajsetih, so mi na zanimiv in razumljiv način povedale, da temu ni tako in, da moramo ukrepati – »kdo, če ne mi in kdaj, če ne zdaj!« mi je še nekaj let zatem zvonilo v ušesih. Ker je beseda »ukrepanje« zame predstavljala prvovrstni kliše, sem začel razmišljati ali morda ne obstaja boljši način kako mladim razložiti, da so podnebne spremembe problem vseh problemov, saj so infiltrirane tako rekoč v vse družbene pore. Takrat sam odprl oči in opazil, da številni na tem področju namenoma ne počno ničesar - do lani, ko smo končno le prišli do zgodovinskega Pariškega podnebnega dogovora, ki so ga celo pred kratkim ratificirali največji svetovni onesnaževalki Kitajska in Združene države Amerike. Čestitke, vendar skoraj četrt stoletja prepozno.

Ampak, ker želim, da vas to razmišljanje vseeno navda z vsaj malo optimizma, predlagam, da se zazrete vase in ocenite, kakšne spremembe ste vi v vašem življenju hote ali nehote naredili v zadnjih 25 letih za dobro okolja in družbe. Čeprav bo verjetno večina na prvo žogo odgovorila z »ničesar«, naj vam naštejem nekaj najbolj vidnih sprememb, ki smo jih v Sloveniji dosegli – začeli smo reciklirati, nehali smo metati smeti skozi okno, nehali smo s kajenjem v zaprtih prostorih, vse bolj uporabljamo kolesa in javni prevoz, vse več uporabljamo platforme za delitev prevoza, dosti raje posegamo po ekoloških in bio izdelkih in vse raje imamo električne kot navadne avtomobile. Na nivoju skupnosti smo povečali število urejenih kolesarskih poti, kaznovali smo onesnaževalce, ki so kosovne odpadke puščali v naravi, uvedli smo »davek« na potratnike pri ogrevanju. Spisek nezavednih sprememb lahko nadaljujem v nedogled, vendar je več kot jasno, da bo poleg naštetega potrebno postoriti še dosti dosti več. Eno je individualna in skupnostna raven, drugo pa je strukturna in makro raven, kjer se morajo vključiti večji igralci, v prvi vrsti gospodarstvo in meddržavne ustanove.

Navkljub številnim kritikam in nekaterim aferam, od katerih so številne bile žal resnične, je gospodarstvo tisti katalizator, ki nas v taki ureditvi kot eden redkih lahko popelje iz začaranega kroga »pobesnelih podnebnih sprememb«. Kako? Tako, da podjetja spremenijo poslovne modele, ki bodo na srednji in dolgi rok vplivali na blagostanje človeštva in okolja v katerem se nahajamo. Z drugimi besedami, vpeljati bomo morali »zeleno gospodarstvo«, kjer bo poslovni uspeh posameznega podjetja predstavljal uspeh za človeštvo. In s tem ne mislim posredno preko gospodarskega razvoja, ampak neposredno z izboljševanjem življenj za vse prebivalce sveta, ne zgolj človeka. Priložnosti je malo morje, vesel pa sem, da že v Ljubljani najdemo nekaj ambicioznih projektov, ki se spogledujejo s takim pristopom in so nekaj korakov pred njihovimi konkurenti. Upam si napovedati, da to trenutno predstavlja tekmovalno prednost in je prihajajoči megatrend globalnih razsežnosti.

 

Podnebne spremembe niso vzrok, ampak so posledica. Grožnja po dvigu globalne temperature za do dve stopinji od začetka industrijske revolucije do konca tega stoletja je še kako aktualna, razlog za to pa je v številnih primerih ravno nespametno ravnanje z zemeljskimi viri. Biti zgolj kritičen mladostnik ni dovolj, potrebno je nekaj postoriti in ljubljanski Global Shaperji vidimo v tem priložnost in naš prostor pod soncem.

Vesel sem, da so mi skozi različne aktivnosti v preteklosti navdušeni vrstniki pretirano razlagali o »koncu sveta« in mi skozi zabavo uspeli zabiti v glavo eno najpomembnejših sporočil v zgodovini človeštva: »Nekaj časa še imamo, ampak kmalu ga ne bo več.« Ko bi vsaj to sporočilo skozi zabavo in prijetno druženje slišali že naši starši ali stari starši in bi namesto v nesmiselne konflikte, pozornost usmerjali v trajnostni obstoj človeške vrste na našem planetu.

Prijavite se na dogodek.

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.