EN SL

Ko pritisne vročina ...

Potepanje po soteski Iške

Ko pritisne vročina ...

Potepanje po soteski Iške

Kam v naravo se zavleči pred soncem in poletno pripeko, če živiš v Ljubljani? In če bi si poleg senčnikov, ki so prijazno in velikodušno posejani po gozdovih, zaželel še malce vode za osvežitev? In če ti nepremično stanje (razen v nujnih primerih, kot je recimo spanje, ali pa delo za računalnikom) ne ustreza? Odpraviš se na potep v Iški Vintgar oziroma v sotesko Iške – do Vrbice, kjer je slikovito sotočje Iške in Zale. In kjer so majhne prodnate »plaže«, kjer se lahko naužiješ spokojnosti ob živahnem pomenkovanju bistrih rečic v zavetju gozdov. Iška izvira v povirjih na robu Bloške planote in se od tod v ozki soteski, vrezani globoko v dolomit, prebija proti severu, Zala pa izvira pod Vidovsko planoto in se Iški pridruži na Vrbici, od koder jo mahneta proti Ljubljanici. (No, od sotočja naprej je govor samo še o Iški.)

Iška – vseskozi kristalno čista in nadvse vabljiva za čofotanje

Rečice, kakršna je Iška, so mi najbolj povšeči; zdijo se mi skorajda sinonim za dobrovoljnost. Morja s svojo navidezno neskončnostjo in veličastnostjo navdajajo s strahospoštovanjem. Velike reke se zdijo s svojim umirjenim tokom in zamoklostjo nekako odmaknjene. Jezera navdajajo z očutkom stoičnosti, skorajda brezbrižnosti. Slapovi so s svojo močjo malodane strašljivi. Rečice, kakršna je Iška, pa se zdijo tako ... družabne in prijateljske. Živahno poplesavajo in poskakujejo ter melodično popevajo. So odprte duše, tako čiste in prostodušne, da pogledu ne postavljajo ovir; skoznje je jasno videti. Ampak – vselej se nekam pritakne en ampak :-) – povsem naivne pa niso, vsaj večinoma ne. Pogledu se resda povsem razkrijejo, a vendarle postavljajo mejo: stojte v njih dalj časa, kar v tem primeru pomeni recimo deset do dvajset sekund (brez zaščitnih oblačil), pa ne boste več prepričani, ali vam telo, za katerega ste bili še hip nazaj prepričani, da je vaše, resnično pripada. Kakor da sporočajo: Lahko me občuduješ, lahko klepetava, lahko se me dotakneš, ampak hej, tudi jaz imam svoje meje!


Osvežitev na Vrbici, ampak zgolj za kratek čas!

Od doma v Iškem Vintgarju (ki je odprt le od petka do nedelje in ob praznikih, kakor sporoča na roko napisano sporočilo na vratih doma) vodi urejena in označena planinska pot do Vrbice, do koder je uro do uro in pol hoda; s parkirišča se je treba vrniti po cesti do mostu, kjer kažipoti usmerijo čez most čez reko med hiše in zatem v gozd. Pot je prijetna, redko se resneje vzpne in spusti, skorajda ves čas vodi blizu reke, tako da se lahko pogosto spustiš do nje in osvežiš. Večinoma je speljana v senci gozda, le proti koncu se izvije iz njega in zoži nad dovolj strmimi in odsekanimi bregovi, da bi bil zdrs z njih vsaj zelo neprijeten, če ne že nevaren. Ob vrnitvi z Vrbice do doma v Iškem Vintgarju je bila sicer največja ugotovljena neprijetnost izleta mnoštvo klopov, ki so brezskrbno lezli po telesu v iskanju udobnega zavetja in malce krvi za potešiti lakoto ... 


Počitek ob poti

Pravzaprav rdeč kažipot na drugi strani nabrežja sotočja Iške in Zale, ki se ozira v gozdna pobočja, nakazuje možnost krožnega izleta po soteski. Pravzaprav ga nakazuje tudi kažipot ob domu v Iškem Vintgarju, ki usmerja proti Vrbici po širokem kolovozu, ki povede ob Iški takoj s parkirišča. Ampak ... Pot ni označena. (In tudi na portalu hribi.net je opisana samo označena pot.) Ko se kolovoz zoži, se začne iskanje uhojenih stezic, ki je povsem uspešno, dokler ne prečiš hudournika in stopiš na strmo gozdno pobočje z enim samim vprašanjem: Kam pa zdaj? In greš malo gor, pa malo dol in na koncu obupaš in se raje vrneš. Glede na osebno naklonjenost (četudi ne namerno!) izgubljanju, si ne upam trditi, da poti ni ali da se vsaj kmalu spet ne prikaže, tako da prepuščam nadaljevanje bolj izkušenim stezosledcem :-)! Ampak enkrat bom spet šla na Vrbico po označeni poti, javkala med prečenjem Iške in Zale ter se pognala v iskanje krožne poti! Dotlej pa: obilo užitka ob Iški v teh vročih dneh in vso srečo pri hoji po samotnih poteh nad sotesko! 


Skorajda ves čas si v senčnem zavetju gozda, ne glede na to, katero pot ob reki ubereš.


Večinoma hodiš po gozdu, a se lahko pogosto spustiš k Iški.


 

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.