EN SL

Luči …

Luči …

Že od nekdaj so mi mati težili, naj jih ugašam. Nekega leta sem se osamosvojil in takrat sem prižgal vse luči. Še danes je tako. Se vprašaš, kakšen ekolog sem potem. 

Ja, tudi varčne sijalke sem zamenjal za klasične. Po ogledu nekaj dokumentarnih oddaj na to temo je padla odločitev. Tudi svetloba je lepša. Ne bom pametoval, ker mnenja so različna, bom pa pameten ostal glede tega, da se da iz veliko kosov “smeti” narediti luči. Nekatere poimenujem svetlobni objekt, spet druge preprosto luč. Razlika je razmerje med količino oblike in svetlobe. Svetlobni objekti spominjajo na skulpture in oddajajo manj svetlobe, medtem ko luči služijo predvsem svojemu namenu. In ja, ker varujem okolje na več področjih si pač lahko privoščim, da mi doma sije na večer tudi 5 sijalk hkrati. Svetloba vpliva na počutje, je ambientalna, ustvarjalna, lahko je tudi plesna. Vsako početje potrebuje svoj odtenek. Večinoma uporabljam sijalke do 40w moči in tako razporedim vir svetlobe na več koncev, odvisno od aktivnosti, ki jo izvajam.

Naj vam predstavim nekaj izdelkov in opišem postopek izdelave, da se lahko lotite tudi sami. Luči so sestavljene iz različnih odpadnih materialov. Pri vseh sem uporabil grlo, stikalo in električni kabel od zavrženih “tovarniških” svetilk.

Ne bom pametoval, ker mnenja so različna, bom pa pameten ostal glede tega, da se da iz veliko kosov “smeti” narediti luči. Nekatere poimenujem svetlobni objekt, spet druge preprosto luč. Razlika je razmerje med količino oblike in svetlobe. Svetlobni objekti spominjajo na skulpture in oddajajo manj svetlobe, medtem ko luči služijo predvsem svojemu namenu."

Štirje kosi pleksija v velikosti nekih 10 x 20 cm in debeline 2 cm tvorijo kvader, ki je votel, saj je le sprednji kos pleksija poln, ostali trije pa so v svoji sredini prazni, torej so samo okvirji. V notranjosti je privito grlo za sijalko, kabel s stikalom.

Večji izziv mi je montirati kose med seboj tako, da je to čim manj opazno. Takrat ustvarim občutek, da objekti lebdijo in delujejo lahkotno, četudi v resnici vedno niso. Svetilka je zvarjena iz železnih obročev, vmes pa je montiran kos pleksi stekla. Skozi podstavek, ki je nevidno dvignjen od tal, je zvrtana luknja za kabel in privito je grlo. Železo je pobarvano v črno bravo. 

Nočna svetilka je kolesa gonilka kot podstavek. Nosilec luči ki se krivi, od tistih socialističnih patent, ne vem, kako naj poimenujem ga a pomaga, da luč usmerimo, kamor želimo. No, na koncu tega je plastičen tulec stožičaste oblike, vse skupaj ovito v kos blaga. Rožice so izrezana samolepilna folija, nalepljena iz notranje strani stožca.

Najpreprostejše senčilo je narejeno iz barvnega papirja. Lahko vzamete kakršenkoli papir, tudi navadni A4 format, A3 ali kvadrat. Lahko vzamete otroško risbico ali pa sami kaj naslikate in nato preprosto po dveh nasprotnih robovih prepognete papir za približno dva centimetra širine. Prepognjeni rob namažete z lepilom in nalepite na steno tako skupaj, da nastane izboklina. Al pa tista fora, k potegnš papir čez rob mize. Ta izvedba je primerna za stropne in stenske luči.

Namizna svetilka je zadnji del okvirja kolesa. Grlo za male sijalke se vstavi v cev okvirja in malo zalepi. Stekleni del je kos ene druge luči. Po premeru ravno tako velik kot cev je nasajen na okvir. Z vezico, ki sem jo zategnil okoli cevi po tem, ko sem steklo nasadil sem preprečil zdrs le tega. Električni kabel sem speljal v okvir in se ga skoraj ne vidi. Vse skupaj pobarval z bravo v spreju.

Trobenta? Ne! Luč? Ja, luč! Pravzaprav je hupa, lahko bi rekel trobla na zrak, ki je bila verjetno na kamionu v kompletu še z eno manjšo. Spet, čist simpl. Prvo sem razstavil spodnji del hupe in ven pobral vse, kar je trobilo, nato pa skozi luknjo za zrak speljal kabel in nanj priklopil grlo za veliko sijalko. Grlo se samo vsede v hupo. Privij sijalko, v elektriko vtakni in glej, luč sveti. Kazalec se je vmes premaknil za deset minut. Pravzaprav so klasične sijalke, te oldskul boljše od varčnih tudi zato, ker obstajajo vsaj štiri osnovne razlike v tem… So tiste, ki razpršijo svetlobo in imajo prozorno ali pa matirano steklo. Potem so tu tiste, ki usmerijo svetlobo in te, s posrebreno ali pozlačeno bunko, ki svetlobo odbija nazaj, kot v primeru trobente. 

Hot Rod sem poimenoval ta kos umetnine. Na lipov les privijačen kolektor izpušnih plinov nemškega petvaljnika. Dva mala grla za male sijalke, ki usmerijo svetlobo in malo več iznajdljivosti pri montaži vsega skupaj in na steno. Ta kos je res težak. Nisem ga barval, skrtačil sem ge le, ker se mi dopade patina kolektorja. No, na luči sem res nor in jih imam veliko, tako sem se težko odločil, katere naj vam predstavim. Pa sem postregel z nekaj preprostejšimi primeri in sedaj ni izgovora, da ne bi poizkusili še sami.

Za konec še enkrat noge, ker so mi res hude. To je primer svetlobnega objekta. Sijalka je skrita za senčilom in meče svetlobo nazaj na steno, ta pa se odbija v prostor ter ustvarja prijeten ambient. To je varčna sijalka, pobarvana z rumeno in rdečo barvo, ki gori od mraka pa do spanja v vsakem primeru. Ostalo so deli avtomobilske karoserije, elegantno montirani v eno in pabarvani z avtoličarskimi barvami. Noge, so pač noge.

 

 

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.