EN SL

Mesto in narava – urbano in ubrano

Moja zelena Ljubljana.

Mesto in narava – urbano in ubrano

Moja zelena Ljubljana.

Robin McKelvie, škotski turistični pisec, ki obiskuje Slovenijo že dobri dve desetletji, mi je pred časom v pogovoru za revijo Lipov list dejal, da mu je Ljubljana, eno njegovih najljubših evropskih mest, všeč tudi zato, ker si lahko v njej, »torej v urbanem okolju, avanturističen: lahko greš na kajak, na kolo, v hrib ...«


Takole vabi Šmarna gora, ko stopim iz stanovanja

Natanko to! In zato je Ljubljana moje najljubše mesto. Ker lahko iz stanovanjskega naselja, kjer živim, odtečem v petih minutah v gozd. Ker sem v desetih minutah z avtomobilom ob vznožju gore. Ker ni treba kaj prida več za nekajurno potepanje po hribih. Ker se lahko od doma poženem s kolesom čez poljske kolovoze med cvetoče travnike in se kakor v valovih na otroški risbi spuščam in dvigam v zavetju gozda. Ker se lahko v znanem okolju vedno izgubim :-). In ker lahko kmalu zatem, ko se izvijem iz gozdnega objema ali zapustim podeželsko idilo na pragu mesta, sedem na pijačo v starem mestnem jedru in užijem še za kanec urbanega. Zato.


Drug letni čas, druge barve - jesenska pisanica v Polhograjskih Dolomitih

Pogled na rašiške gozdove in vas Rašica z vrha Šmarne gore
Pogled na rašiške gozdove in vas Rašica z vrha Šmarne gore.

...zato je Ljubljana moje najljubše mesto. Ker lahko iz stanovanjskega naselja, kjer živim, odtečem v petih minutah v gozd.

Rašiške gozdove dosežem najprej. V njihovem zavetju se od vasi Rašica sredi travnikov vije snežno bel kolovoz; najsi ga še tolikokrat pretečem ali prekolesarim, me lepota krajine vedno znova prevzame. Le malce dlje je vznožje Šmarne gore. Najsi bo tega dne njen vrh še tako obljuden, bo katera od označenih poti nanjo zanesljivo bolj ko ne prijetno osamljena. Ko si zaželim daljšega potepa, ni daleč do obronkov Polhograjskega hribovja, kjer ponekod omamno diši po sredozemskem rastju in kjer zgodaj spomladi naberem čemaž. Pa Šentviški hrib, kjer so letos naglo in divje pognale borovnice. In razgiban greben nad njim, od Toškega Čela do Topola in naprej do Osredka, kjer na pomlad nabiram kolesarsko kondicijo. In potem so tukaj še kakopak Rožnik z Mostecem, Golovec, Krim ... Vsi imajo svoje zveste obiskovalce, a kljub temu dopuščajo, da se v njih skriješ pred drugimi in v samoti vpijaš vonj in zvoke narave.

Samo en dotik narave in svet je prijaznejši, je nekoč dejal veliki dramatik William Shakespeare. V Ljubljani se narava nenehno dotika mesta. Iz če drži, da že starodavna spoznanja pričajo o zdravilnih oziroma terapevtskih učinkih narave, njenih zvokov in barv, bi morala biti Ljubljana rdečelična in krepkega psiho-fizičnega zdravja :-)!

Prijazno pozdravljeni med vrsticami, ki si bodo v prihodnjem dobrem letu nadevale obliko hribov, gozdov, travnikov, kolovozov, stezic ..., in prevzemale vse barve letnih časov. Morda kdo odkrije kakšno novo pot in ugotovi, da lahko zaide tudi tam, kjer je prepričan, da mu je vse znano :-)!

Prihodnjič pa o Šmarni gori in o tem, kako je šel mladi Kajžarjev Janez nad Hrusta, nevarno nadlogo za ljudi, in ga tako raztogotil, da je velikan čez Savo lučal skale in naposled sezidal Šmarno goro! Ste vedeli, da v njenih globinah še danes votlo bobni, ker tam smrči Hrust, ki se bo prebudil takrat, ko bo Sava spremenila svoj tok?

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.