EN SL

Možnosti in priložnosti

Ljubljana, (gorsko)kolesarska prestolnica.

Možnosti in priložnosti

Ljubljana, (gorsko)kolesarska prestolnica.

Iz Ljubljane na Rašico. Na Orle. Na Krim. Na Kurešček. Na Šentviški hrib. Na Toško Čelo. Na Katarino. Globlje v Polhograjce: na Osolnik, Črni vrh, do Sv. Jedrti, Butajnove ... S kolesom. Po asfaltnih in makadamskih cestah, kolovozih, vlakah, stezah; po hribih in dolinah, po gozdovih in travnikih, skozi naselija in po osamljenih poteh.

Začnemo na Rašici ...
Ljubljana je vrhunsko izhodišče za kolesarjenje, še zlasti gorsko. Ko vzcveti pomlad in je treba preveriti, koliko kolesarske kondicije je pomlatila zima, je idealen vzpon na Rašico: po vijugavi asfaltni cesti iz Gameljn do vasi Rašica, kjer se proti Vrhu Staneta Kosca odcepi sprva dolg zložen makadam v objemu gozdov; nežen klanec te ves čas prijazno spodbuja in ti prigovarja, da si v odlični formi. Dokler se na razpotju, od koder povede zadnji del poti na vrh, pot ne prelevi iz dr. Jekylla v dr. Hydea: prijetnega nasmeška je konec, začne se kar malce porogljivo posmehovanje sopenju na najbolj strmih mestih vzpona. Zatem pa pridejo na vrsto razgibani rašiški grebeni, gozdne vlake in steze, travniški makadami, urejene steze za spuščanje ...

 

Prejšni teden sem bil v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije. Noro. Mesto je super, res lepo, vzdušje fantastično, še zlasti zvečer se v njem nenehno kaj dogaja, ampak, pazi: iz središča si s kolesom takoj na kakšnem hribu! V Ljubljani smo bili skoraj ves teden in vsak dan smo kolesarili po drugem! Lahko verjameš? Glavno mesto države, pa je hkrati top za MTB! Če ne poznaš, pojdi čim prej!« 

Kaj bi kolo, borovnice so tu!
Ali Šentviški hrib. Iz Guncelj po prijetnem grebenu proti Šentvidu, kjer si v pozni pomladi in zgodnjem poletju packaš dlani z borovnicami; preprosto je treba odložiti kolo, ko ugledaš debele modrovijolične jagode, ki kukajo izpod zelenih lističev. Ali pa skozi gozdove Šentviškega hriba do Toškega Čela in od tam naprej po večinoma široki makadamski in občasno razgledni cesti proti Topolu, kjer se lahko spustiš po strmem kolovozu proti Mednem ali nadaljuješ pot proti Katarini, kjer te za konec čaka najstrmejši del vzpona. Za spremembo lahko prikolesariš sem po strmi asfaltni cesti iz Gabrja, ki odvije s sicer čisto nič prijazne, vselej preveč prometne ceste iz Ljubljane proti Polhovemu Gradcu; ko se izviješ iz gozda, se pred tabo odprejo travnata pobočja, čudovito pisana v času cvetenja.

Gorski kolesarji bi za svojega nemudoma vzeli osrčje Polhograjcev, kjer se prepletajo makadamske poti in gozdne steze ravno pravšnje naklonine, prerasle s koreninami ali mehke, s preprogo odpadlih iglic in storžkov; ampak na njih praviloma vztrajno kršiš zakone, ki, takole čez palec, kolesarje v naravi bolj ko ne enačijo z motornim prometom. (Ampak stvari se spreminjajo na bolje. Počasi, pa vendarle.)

Potem so tukaj vasice in cerkvice v Polhograjskih dolomitih, do katerih lahko prikolesariš povsem zakonito, hribčki in doline, osamljene kmetije, pred katerimi si srčno želiš, da se ne bo zakadil vate renčeč pes čuvaj, ki skrbno varuje teritorij svojih lastnikov. Bržkone najhujša mora kolesarjev na območjih z osamljenimi domačijami. Še vedno ne mi ne sanja, kako prepričati psa, da si povsem neškodljiv mimoidoči, ki ga niti najmanj ne zanima prisvajanje zemlje! Tako pač upam, da bo ostalo pri resnem opozorilu (sama vzamem razprte pasje čeljusti zelo resno!) ali da bodo lastniki kje v bližini.

Na tisoč in čez
Pa tisočak Krim, na katerega sem se s kolesom doslej vzpela le enkrat. Absolutno preveč motoristov, ki so polagali ovinke na zaviti alfaltni cesti, ki povede nanj iz Brezovice. Zadnji, makadamski del, je bil, kakor da bi prikolesaril s steze za svetovni pokal Formule naravnost v gledališče. Pa vzpon iz Iga do Kureščka. Resda po asfaltu, ampak prijetno kolesarjenje med travniki ob robu gozdov in med lično urejenimi naselji. Če se ti zahoče makadama in gozdne sence, pa lahko že pred njim zaviješ proti Mokrecu, dobrih tisoč metrov visokem vrhu nad Ljubljanskim barjem. 

In potem so tukaj še Orle, pa ceste proti Jančam, po gozdu, med vasmi, travniki. In kajpak Golovec.

Turistični potencial
Pravzaprav ni tako povsem običajno, da je glavno mesto države, njeno najživahnejše urbano središče, obenem tudi preddverje (gorsko)kolesarskega eldorada. Si kar predstavljam, kako se pogovarjata dva ... Recimo Nemca. »Prejšni teden sem bil v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije. Noro. Mesto je super, res lepo, vzdušje fantastično, še zlasti zvečer se v njem nenehno kaj dogaja, ampak, pazi: iz središča si s kolesom takoj na kakšnem hribu! V Ljubljani smo bili skoraj ves teden in vsak dan smo kolesarili po drugem! Lahko verjameš? Glavno mesto države, pa je hkrati top za MTB! Če ne poznaš, pojdi čim prej!« 

Foto utrinki so z ene najbolj priljubljenih kolesarskih tur pri Ljubljani: čez Toško Čelo in Topol na Katarino s spustom v Gabrje.

 

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.