EN SL

Odpiram vrata svojega ateljeja

Dobrodošli.

Odpiram vrata svojega ateljeja

Dobrodošli.

Pozdravljeni bralci ekološke tematike in vsi, ki to še postajate. V prejšnji objavi sem na kratko opisal pot razvoja mojih možganov in podal nekaj teorij o tem, kako se z reciklažo živi. Danes vam odpiram vrata svojega ateljeja – dobrodošli.

Izolacija vrat, obešalniki in nekaj krame.

Šraufarija je tudi del načina življenja, kjer se razmišlja v smeri nič ni za stran, kupi čim manj in naredi si sam."

Vrata se odklepajo v desno, včasih enkrat, mogoče dvakrat ampak vedno mi jih uspe nekako zakleniti. Torej povešena, skrivljena in slabo centrirana a vseeno služijo svojemu namenu. Z notranje strani so bila naknadno izolirana s stiroporjem, seveda iz kosovca in prekrita s pojstelnino mojih staršev – ta je bila še iz Fužin. V kotu so počivali obešalniki, ne vem iz kje a so bili pri roki. Montirani na lesene podloge so  obviseli na vratih, kot bi jih montiral veter sam.

Pa naredimo korak naprej. Na desni strani se nad starim MZ-jem, pokritim z rjuhami, po nosilcih iz strešnega prtlažnika vzpenjajo police, ki so pravzaprav ladijski pod in nosijo vso možno navlako, ovito v ateljejski prah. Malo naprej je elektro kotiček in umivalnica. Pri Tini je imela babica “žurke” in ko je šla, sem podedoval sod iz nerjavečega jekla. Sedaj mi služi kot rezervar za vodo. Poraba je nizka, komaj 60 litrov na leto. Umivalnik ki ne pušča, je iz najkvalitetnejše plastike – vedro iz Fužin prosim! Vsaj 18 let ima.

Te dni se ohlaja. Trenutno sedim za platnom s prve podulaške tende, ki jo je Kališki (vaški izumitelj, ki mi je pravzaprav pokazal, da se da narediti doma) zamazal s sajami iz njegove lastnoročno narejene centralne peči, v kateri je kuril vprašanje kaj? In ker starši še niso razmišljali ekološko, so valda kupili novo tendo in ta, stara, danes v zimskem času loči skladiščno-mehanični del ateljeja od slikarsko-bivalnega. Aha, z druge strani je napeta deka, ki sem jo za božič dobil od sorodnikov, ampak moj občutek za estetiko jo je zanikal in tako je pogojno primerna za atelje. Hvala sorodniki, ker razumete in še vam bralci v razmislek, da ne bi za darila kupovali nepremišljenih “smeti”. Tudi tako se razmišlja ekološko.

Pa pojdimo naprej …

Za temi dekami se torej slika, na stojalu, zbitem iz …kar je pač bilo na dosegu roke. S po višini nastavljivo letvijo, pa čeprav je pri vrtanju zopet nagajal veter, se lahko postavi ob bok tistim kupljenim. Ja, pri meni je vse postrani. Kompozicijo, tako kot pri kipih tudi drugje lovim v asimetriji. Važno je, da stvar funkcionira in stane tem manj časa in denarja. Okej, nekje tu je ventilator iz bifeja na drsališču, ki smo ga nekaj zim nazaj podirali in sedaj vleče ven odvečno barvo, spet tam so police iz istega bifeja, na katerih so barve in pripomočki ter ta, zaradi katere mi je tako toplo – jagodniška peč na drva. Ja, za Jagodnik pravijo prijatelji da je podkotnik, vinorodni okoliš. Iz barake sem jo sam, debelo, težko in hladno na samokolnico položil in po bregu zrinil. Oddahnil sem si šele, ko sem jo prvič zakuril. Sedaj sem ji nadel nekaj šamota in železja, ki skrbno absorbira toploto.

Premikamo se na desno polovico – kuhinja. Anže je tudi klobase kuhal, meni pa služi za pripravo kave. Pult je ostanek od Sebata in Ane – “Tč, ti boš to sigurno še kaj rabil”. Iz Jazz kluba sem dobil kuhalnik na električni pogon, spodaj omarica za sladkiše, kosovc varjanta in levo v kotu hladilnik, ne povem iz kje. Zgoraj na šolski klopi za glasbo skrbi radijo stolp S**Y GrooveSistem, ki je Anžetu “crknu” in si je moral kupiti novega, no, čez nekaj let mu je tudi ta drugi zares ugasnil in dobil sem še komplet petih zvočnikov, ki v kombinaciji z dvema original in dvema Teac, še iz Fužin, poskrbijo za zvok po celotnem ateljeju. Brez dobre muske in dobrega zvoka res ne morem..seveda v recycle stilu!

Počasi se po desni strani ateljeja premikamo nazaj v mehanični del, kjer se vari in reže in kjer nastajajo 3D izdelki. Včasih grem tudi v delavnico, pravim, ne atelje in takrat se od “šmera” umazan ukvarjam z motorji ali kolesi. Šraufarija je tudi del načina življenja, kjer se razmišlja v smeri nič ni za stran, kupi čim manj in naredi si sam. V blogih ki sledijo, bom predstavil tudi šraufarski del koles, motorjev in avtomobilov. Ogromno lahko naredite sami in potem uživate v dejstvu, da ste zmožni tega, da stvar zopet deluje in da niste plačali nič denarja za to.

Se zgodi, da sredi dela razpade kotna brusilka, ker so inženirji izbrali najkvalitetnejši aluminij in jo je pač treba za silo popraviti. Po navadi taka stvar deluje še nadaljnih nekaj let. Vezice in “daktejp” so vedno pri roki, rešijo marsikateri problem. Nekaj orodja in aparatov sem podedoval, celih ali pa “pokvarjenih”, nekaj sem ga dobil za zamenjavo meni nekoristnih predmetov in nekaj sem ga pač moral kupiti.

Mehanični del in “umazana” delovna miza, ki je bila včasih krožna žaga oziroma cerkularka. Levo je “zobarca”, luč in zobozdravstvene ordinacije na Aškrčevi, ki je bila večkrat tudi luč za disko kuglo na JJ zabavah. Desno, babičin sesalec Iskra, ki še vedno dobro vleče. Primež na levi strani mize je v naši družini že od nekdaj in brez njega ne bi šlo. In v zadnjem kotu, ko smo že lepo zaokrožili zopet proti izhodu je kup železja ki čaka na pravi trenutek. Skladišče iz omar, regalov in polic z vseh možnih koncev. Torej, “umetnikov atelje”, skromen prostor, ki pomaga pri ustvarjanju, ni pa pogoj.

Razmišljajte zeleno in lep pozdrav do naslednjič, ko vam postopoma predstavim ureditev doma, notranjih prostor, reciklaže pohištva in vse ostale fore.

 

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.