EN SL

Polhograjske (turistične) zgodbe

Včasih je treba odstreti gozd in pokukati skozenj.

Polhograjske (turistične) zgodbe

Včasih je treba odstreti gozd in pokukati skozenj.

Ah, spet Polhograjci! Res je, spet Polhograjci. Ampak tokrat ne v tekaških ali pohodnih čevljih ali na kolesu, ampak se bomo po njih zapeljali z – avtomobilom. Potepanje, o katerem sem se namenila pisati, bi bilo za hojo absolutno predolgo, s kolesom za večino izčrpavajoče, z avtobusom pa ... utvara. Zato pač avtomobil. Zato, da bomo lahko napolnili malho zgodb do roba in čez. In če potepanje z avtomobilom, ki ga ne poganja elektrika, denimo, resda ni najbolj zeleno – bo pa vse preostalo! Kajti rdeča nit tega potepa je predvsem: lokalno. 

Velike in male zgodbe se skrivajo med hribi in hribčki ...

V Polhograjcih je vse – lokalno. In če se nad tem navdušujemo domačini, ki nam je vse to razmeroma domače in znano, bi rekla, da se (bodo) turisti še bistveno bolj."

Mislim, da sem večji del Polhograjcev prehodila ali prekolesarila. Pred časom pa me je kar malce vznemirilo dejstvo, da sem se očitno ves čas poglabljala bolj ko ne zgolj v naravo in ob tem skorajda povsem spregledala zgodbe, ki jih v nedrjih te slikovite in razgibane pokrajine ustvarjajo – ljudje. Govorim o turističnih zgodbah, ki so vzniknile in vznikajo v Polhograjcih bodisi že desetletja bodisi zadnja leta. Spoznala sem jih pred kratkim, zavoljo dela, in prepričale so me, da je treba kdaj tudi odstreti gozdni pajčolan, pokukati skozenj in postati.

Razsvetljeni grof
Polhograjska graščina, denimo. Kolikokrat sem že zapeljala skozi kamniti obok ob njej in parkirala avtomobil ob ličnem grajskem parku – da sem potem skočila na Polhograjsko goro (Sv. Lovrenca), ki se vzpenja nad njima. Nikoli se nisem pomudila niti ob tabli ob parku, da bi prebrala kaj o graščini, ki je eden najpomembnejših spomenikov v občini Dobrova - Polhov Gradec in središče njenega kulturnega utripa. Nisem se zavzela, da je pod obronki Sv. Lovrenca urejena Blagajeva tematska pot, ki obiskovalca popelje v tukajšnjo preteklost. No, vsaj to sem vedela, kdo je bil Blagaj, in da v graščini prirejajo čajanke z njim. (Zelo posrečeno doživetje!)


Grofovska postrežba – čajanka z grofom Blagajem v Polhograjski graščini

Zdaj vem malce več: da je bil Rihard Ursini Blagaj, razsvetljenec, ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti, da je graščino upravljal med letoma 1808 in 1858 – in da je po njem poimenovan Blagajev volčin, nizek grmiček z rumenkastobelimi cvetovi iz družine volčinovk, ki ga je grof leta 1837 odkril na Polhograjski gori. To odkritje je v Polhograjce leto zatem privabilo celo saškega kralja, rastline pa se je zaradi tega obiska prijelo tudi ljudsko ime »kraljeva roža«. V graščini sicer domujeta tudi Muzej pošte in telekomunikacij in Krajevni muzej Polhov Gradec.

Medene zgodbe
Nikoli se tudi nisem kaj prida brigala za rumeno hišo tik pred začetkom označene planinske poti na Sv. Lovrenc. Pa je v njej Hiša medu Božnar, v kateri medoljubci kar utripamo z očmi, ko nam pogled bega od enega medenega izdelka do drugega: različne vrste medu, medenih čokolad, kruhkov, sokov, likerjev ..., pa do medene kozmetike. Že od začetka devetdesetih se Božnarjevi ukvarjajo s čebelarstvom, pridelavo in predelavo čebeljih izdelkov, v hiši pa imajo tudi urejeno trgovinico z njihovimi izdelki.

Kulinarično razvajanje v Šentjoštu
In potem kulinarično presenečenje v vasi Šentjošt nad Horjulom. Tam sta zakonca Orešnik pred dobrima dvema desetletjema kopila kozo z mladičema otrokom v veselje in za nekaj mleka. Zdaj se tam pase na desetine koz, Orešniki pa so znani po svojih kozjih mlečnih izdelkih. Poleg tega omogočajo izkušnjo prostovoljnega dela na kmetiji; začasna pomoč dobi streho nad glavo in hrano ter delo, ki ga prilagodijo znanju in zmožnostim posameznika. Bojda pomanjkanje kakršnih koli znanj o delu na kmetiji ni ovira – sem se pozanimala!  

Izpred domače hiše Orešnikovih se na drugi strani vasi odpira pogled na brunarico gostilno Grič, ki se je v zadnjih letih prebila med najbolj znane gostilne v okolici Ljubljane. Gostilna je umeščena v idilično podeželsko okolje, z nje pa se odpirajo lepi razgledi po hribih in gričih v bližnji in daljni okolici. Šef kuhinje je Luka Košir, ki je pred nekaj leti povsem predrugačil ponudbo družinske gostilne; ob mantri: lokalno in domače.

In še je drobnih zgodb ...
Pa naprej do Butajnove do kmetije, kjer med drugim domujejo – noji. Tam je tudi prenovljena izba v stari kmečki hiši s krušno pečjo, ki kar kliče po zgodbah iz kmečkega življenja. Na drugi strani Polhograjcev, na Črnem Vrhu, je prenovljena stara hiša, ki jo turisti pridno polnijo; kdo bi jim zameril, razgledi so vrhunski, okolje pa odmaknjeno in spokojno. In od tod se nato vozijo na oglede po Sloveniji. (Najbolj super se mi zdi, da tuji turisti dejansko odkrijejo takšne skrite kotičke!) Zraven je kmetija s kozolcem, manjšim ribnikom in »živalskim vrtom«: v njem domujejo alpaki, gosi, kodrolasi prašič in ovce. 


Oprostite, zjutraj sem se pozabila počesati!

V Mačkovem grabnu obujajo star način priprave oglja. Zeliščni čaj za čajanko z grofom Blagajem pripravlja domačinka. Kruh v culi Dobrot Blagajeve dežele pečejo domačinke. Cula? Tako je. Vanjo zavežejo drobne kulinarične posebnosti območja. In še je zgodb, drobnih, ki se počasi in sramežljivo, a vendarle, razvijajo.


Kulinarična zgodba Polhograjcev

Lokalno!
V turizmu je beseda lokalno v zadnjih letih magična. Airbnb, recimo, je svojo ponudbo prenočevanja pri domačinih pred kratkim dopolnil z možnostjo spoznavanja destinacije z njimi. V Polhograjcih je vse – lokalno. In če se nad tem navdušujemo domačini, ki nam je vse to razmeroma domače in znano, bi rekla, da se (bodo) turisti še bistveno bolj.

 

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.