EN SL

Potepanje po kraškem svetu v hribovitem zaledju Ljubljanskega barja

Iskanje večnega ledu pod Krimom

Potepanje po kraškem svetu v hribovitem zaledju Ljubljanskega barja

Iskanje večnega ledu pod Krimom

Ljubljansko barje je bilo sredi dneva še vedno uklenjeno v mlečnobelo kopreno. Ta je zastirala pogled na hribovito barjansko zaledje in navdajala z občutkom, da se travniki in polja vlečejo v neskončnost. Kakor da bi se znašli v osrčju Panonske nižine, ki so ji odvzeli še tiste osamele kuclje, ki občasno razgibajo pretežno zravnano pokrajino ...

Večni led na robu mesta?
Moj cilj tega dne je bila jama Ledenica pod Krimom. Odkrila sem jo med listanjem enega od izletniških vodnikov iz domače vodniške zbirke, da bi prvi sončni dan po vztrajnem deževju premagala pričakovan inercijski vzgib ob vprašanju: Kam? Kam le? Na Šmarno Goro, Rašico ali v Polhograjce. Ne tokrat. Ob vseh hribih in hribčkih, ki se napihujejo sredi mesta ali ga obdajajo, bi lahko bila vsaj občasno izvirnejša. In tako sem odkrila, da je na južnem robu Ljubljanskega barja, pod Krimom (1107 metrov), nekaj zanimivejšega in predvsem lepšega kot oddajniki na njegovem vrhu: jama z večnim ledom. 

 

Podpeško jezero

Čez kakšen mesec ali dva bom na Krim raje odkolesarila. Pozdravljena, pomlad, pozdravljeno, kolo!"

Podnebne spremembe: od Hollywooda do Krima
Tole je med drugim zapisano v izletniškem vodniku Naravne znamenitosti Slovenije založbe Sidarta: »Že ko se spuščamo (v jamo, op. p.), zelo jasno začutimo, ko se potopimo v jezero hladnega zraka. Osupnejo nas predvsem velike razsežnosti. Dno jame je, glede na letni čas, pokrito s tanjšo ali debelejšo ledeno plastjo. Poleti so to morda le zaledenele luže ali ledeni kapniki, mraz pa je občuten. Prav ta ujeti mrzli zrak upočasnjuje taljenje snega, ki ostaja od zime. Ledu je vedno manj, kar povezujemo s podnebnimi spremembami ...« Hm, v teh dneh se podnebnim spremembam očitno ni mogoče izogniti – domače in tuje medije je razganjalo od navdušenja nad oskarjevcem Leonardom DiCapriom in njegovim govorom ob prevzemu kipca za glavno vlogo v filmu Povratnik, v katerem je zagrmel, da so podnebne spremembe največja grožnja, ki preti celotni človeški rasi, in pozval k skupnim prizadevanjem, da bi ustavili nadaljnje poglabljanje krize. Potem jih je sicer dobil malce po prstih zaradi svojega razsipnega zvezdniškega življenja, ki komajda prispeva k zmanjševanju »največje grožnje človeštvu«, ampak kdo se bo tega spomnil naslednji teden? Kakor koli, ko sem zaprla vodnik, sem na morebitno povezanost količine ledu v jami s podnebnimi spremembami pozabila, ne glede na oglušujočo publiciteto, ki so jih uživale po oskarjih.

Pot je ves čas odlično označena

Vsak dan nekaj novega
Raziskovanje kraškega sveta na robu Ljubljane, torej. Tukaj sta, denimo, poleg Ledenice še Podpeško jezero, ki se napaja iz sedmih kraških izvirov pod bližnjim gozdom, in občasno presihajoče jezero pod Preserjem ali Preserske ponikve (ki pa jih tokrat nisem obiskala).

Nekaj novega torej, kar ni vnemar, ker nisem povsem imuna na modrosti, ki pravijo, da naj se vsak dan naučimo (ali spoznamo ali doživimo) nekaj novega. Tako se bojda uspešno ubranimo prepogostega poseganja po avtopilotu in zapadanja v depresijo ob poslušanju pesmi Pink Floydov Time (Čas): »And then one day you find ten years have got behind you. No one told you when to run, you missed the starting gun.« (In nato nekega dne ugotoviš, da je minilo desetletje. Nihče ti ni povedal, kdaj steči, zgrešil si štartni strel.) Da njihovega Comfortably numb (Udobno otopeli) sploh ne omenjam ...

Pogled z roba brezna na vhod v Ledenico

Cerkvica sv. Tomaža v zaselku Planinca

Zapeljem do Podpeškega jezera v vasi Jezero. Ob normalnem vodostaju je skorajda popoln krog, tega dne pa se po dolgi moči nesomerno razliva. Gozdnata pobočja, ki se dvigajo nad njim, so še zimsko ogolela in zato malce žalobnega videza. Zato pa je v polnem razcvetu prvo spomladansko cvetje: zvončki, trobentice, telohi, žafran, kronice in druge rožice (ki pa jih brez pomoči kakšne botanične knjižnice ne znam identificirati, žal). Že ob cesti, ki pelje z Iga proti Jezeru, so spodnji robovi gozda tako močno pobeljeni od zvončkov, da te med vožnjo ob pogledovanju nanje skorajda zaslepi in vrže s (preozke) ceste. Cvetlična pisanica je v teh dneh pravzaprav izjemna estetska protiutež razmočenim in pogosto blatnim gozdnim tlem in potem. Svet na južnem robu barja je sicer kraški, zato so poti precej kamnite. Kar je dobro, ker to pomeni, da ti med hojo povečini ni treba vleči čevljev iz blata, in slabo, ker hoja po kamnih ni kdo ve kako udobna.

Kje pa je led?
Pot, ki povede iz Jezera proti Ledenici, je širok kolovoz; do jame naj bi bila dobra ura hoje, do Krima pa okoli dve uri in pol. In ker so za oznake odlično poskrbeli, Ledenice ni mogoče zgrešiti. Le malce skrenemo s poti, ki vodi proti Krimu, in že obstanemo nad večjim breznom. Jamo ugledamo, ko se spustimo ob čvrsti jeklenici po stopnicah, utrjenih z latami. Ko se stopnice končajo, se pot v jamo spusti po slabše vidni in malce strmejši potki, treba je previdno po grušču in kamnih, a strahu, da bi ob morebitnem zdrsu utrpeli kaj hujšega, ni. Približam se vhodu, iz katerega veje hlad, s stropa pa malodušno kaplja voda. Ne stopim povsem v votlino, ker ugotovim, da moja čelna svetilka oddaja zgolj pičel snop svetlobe in bo zato v temi bolj ko ne neuporabna, ampak stegujem vrat in za silo osvetljujem del notranjosti, v katerega svetloba ne seže več. Jama je kamnita, kdor bi se nadejal vsaj zametkov slikovitih kapnikov, bi bil razočaran, ampak mene bolj zanima: kje je led?

Lahko bi vedela, če bi se le spomnila preveriti letnico izdaje vodnika. Izdan je bil pred petnajstimi leti, odtlej pa so se skrčila in stanjšala veliko mogočnejša območja »večnega ledu«. Ampak za vsak primer naslednji dan preverim razmere pri PD Podpeč-Preserje, ki je pristojno za urejanje planinskih poti na tem območju. Gospod Marko Goršič iz društva v teh dneh sicer ni bil v Ledenici, ampak prijazno pojasni: »Morda bi utegnilo biti malce ledu povsem na koncu jame, ampak veste, v takšnih zimah je še to zelo malo verjetno.« Jama sicer ni velika, pogled izpred vhoda jo objame skorajda v celoti, obiskovalci pa se po navadi ustavijo ob koncu stopnic in jeklenice ter se zadovoljijo s pogledom na zevajočo kraško luknjo.

Za lepše razglede bo treba ozračje malce spolirati

Tedaj skozi drevje v brezno posije sonce. In ker imam raje svetlobo kot temo, se obrnem in ji sledim. Grem še malce naprej, do zaselka Planinca z nekaj hišami in lično cerkvico sv. Tomaža, kjer se prvič odpre pogled na Ljubljano in Kamniško-Savinjske Alpe – tega dne so gore sicer bolj v obrisih, ozračje vendarle ni zgledno  spolirano. Široka pot se polagoma vije proti Krimu; v idealnem nagibu za tiste, ki ne marajo strmih vzponov. Čas mi krajšata ptičje žgolenje in cvetlična razstava ob poti, ampak naposled obrnem nazaj v dolino slabih tristo višinskih metrov pred vrhom. Čez kakšen mesec ali dva bom na Krim raje odkolesarila. Pozdravljena, pomlad, pozdravljeno, kolo :-)!

Telohi v teh dneh široko razpirajo cvetove

Midva sva najboljši par!

Živahne barve blažijo zimsko gozdno melanholijo

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.