EN SL

Rašiški gozdovi

Samo da je narava, ki »zna srce navdahniti s pokojem in z lepoto«.

Rašiški gozdovi

Samo da je narava, ki »zna srce navdahniti s pokojem in z lepoto«.

Včasih se načrti skvarijo hitreje kot omleden značaj. Kakor zadnjo novembrsko nedeljo, ko sva se ob svitu odpravila v Julijce. Ampak samo odpravila; dospela pač ne. Avto je imel svoje skrite namere in je po prvi desetini poti oznanil, da se je treba zasukati nazaj domov, takoj! In ker se Julijci ne primaknejo bliže Ljubljani zaradi kujanja dveh neznatnih človeških bitij, je bilo treba poiskati alternativo. Samo da je narava! (In miganje.) Malce stegnem vrat čez balkon ... Rašiški gozdovi, seveda!

Pogled na Kamniško-Savinjske Alpe z razglednega stolpa.

Rašiški gozdovi nikakor niso alternativa, ki jo vzameš kakor kos posušenega kruha."

To je bila sicer prva nedelja v nizu, ko se je bilo treba odreči vsem ciljem, ki zahtevajo avtomobilsko asistenco. Potem sta se zgodili še dve ... Res je, da se težave, ko nastopijo, množijo vsaj tako hitro kakor kuhinjski molji! Zato je visokogorje odpadlo tudi naslednji konec tedna in skoraj še naslednji. (Skoraj, ker sva si jih eno soboto zagotovila tako, da sva ob šestih zjutraj sedla na avtobus do Kamniške Bistrice. Zelo staromodno, ampak kako »zeleno«! In še vedno učinkovito.) Iskanje bližnjih alternativ za kolovratenje po naravi je bilo tako nenehno v igri. Ampak prav veliko tuhtanja ni bilo: rašiški gozdovi so »zasedli« dve nedelji. Skok na ropotajoče mestno kolo, pohodniške palice v košaro, in hop do Črnuč.


Šmarna gora, konec novembra za kratek čas posuta s snegom.

Kje so gozdni škrati?
Da ne bo pomote: rašiški gozdovi nikakor niso alternativa, ki jo vzameš kakor kos posušenega kruha. So moj najljubši bližnji kolesarski paradiž, od letos občasno tudi tekaški. Rada imam dolga in razpotegnjena pobočja, porasla z gozdom, ki oklepajo prostrane travnike, pašnike, polja in sadovnjake in ki jih prepredajo številne gozdne ceste, vlake, kolovozi, razgibane poti in stezice, z razglednega stolpa na najvišjem, 641 metrov visokem vrhu Staneta Kosca pa se odpirajo pogledi na bližnje in daljne slovenske hribe in Alpe. Verjamem, da precej poti po rašiških  gozdovih ne poznam, veliko pa jih; in številne so pogosto precej osamljene. Če bi se izognili vršnemu delu hriba nad vasjo Rašica, bi lahko ure in ure pohajkovali po njih, pa bi le tu in tam koga srečali, celo ob lepih koncih tedna. Iz Črnuč se po navadi vzpnem v gozdove po Katreževi poti, kjer se ulica izvije iz objema stanovanjskih hiš v makadamski breg in zatem zavije v gozd. Drugo, decembrsko nedeljo je bil začetek poti še zlasti čaroben. Malce pred poldnevom je ivje še belilo drevje in ustvarjalo utvaro zime, ki je ni od nikoder. Ko je opoldansko sonce začelo taliti kristalčke s smrečja in ogolelih vej, je v gozdu prijetno šumelo, kakor kadar rahel dež pika po listju. Ponekod so sončni žarki, ki so še bili boj s čedalje redkejšo meglo, v bledih snopih pronicali v gozd in ustvarjali vzdušje, ki je kar klicalo po tem, da bi iz grmičevja poskakali gozdni škratki. Le redki smo si pokimali v pozdrav; vsakdo se je lahko topil v tišini in samoti. Vse do vasi Rašica. Tam je postalo živahneje.


Pobeljeni špalir na začetku potepanja (in nepogrešljiv dodatek rašiškim vedutam: daljnovod)


Ko se sonce spusti v bledih snopih v gozd.

Iz samote v nedeljski vrvež
Pred dobrim desetletjem mi je Miha Ledinek, gostilničar na Šmarni gori, v pogovoru za Delo dejal, da je pritisk na Goro včasih prehud, da ga narava ne bo dolgo zmogla. Kot alternativo, ki bi lahko razbremenila Goro, je poudaril Rašico, ki je bila tedaj docela v senci zgolj nekaj deset metrov višje sosede. In res se zdi, da se Rašica v zadnjem času naposled vendarle polagoma lušči iz šmarnogorske sence ... Za nekoga, ki v naravi najpogosteje išče tudi samoto, je bilo obe nedelji na vrhu preveč ljudi. »Pa saj je tukaj že skoraj kot na Šmarni gori!« me je vsakič presenetila gneča pri planinskem domu Rašiške čete na Rašici. Z vseh strani so prihajali nedeljski obiskovalci: iz Črnuč, Gameljn, vasi Rašica, Dobenega, Trzina ... Tudi kolesarji se še niso odločili za zimsko hibernacijo. Kakor me veseli, da se ljudje raje predihajo na zraku, kot da čemijo pred televizijskimi (ali kakršnimi koli) zasloni, in da je planinski dom očitno vendarle čedalje bolje obiskan, sem vsaj tako vesela, ko se izmuznem iz gneče. Z vrha se spustim bodisi po strmi gozdni cesti, ki se konča v vasi Rašica, in zatem po dolini potoka Črnušnice (ali Sračji dolini, še kar smešno ime!) do izhodišča, bodisi po eni od gozdnih poti, ki pripelje z vrha do asfaltirane ceste iz Gameljn, pa potem po gozdnem grebenu nad dolino Črnušnice do Črnuč. Hitre hoje s postanki za dve uri in pol, takole čez palec.


Urejene poti so vseskozi dobro označene.


Razgledni stolp se je povsem izvil iz megle.


Planinski dom na Rašici je čedalje bolje obiskan.


Tudi kužki imajo na vrhu svoj »bar«.

Naravi – z ljubeznijo
Naj si bo to visokogorje, naj si bodo rašiški gozdovi ... Da je le narava. Zato naj sklenem z verzom iz pesmi angleškega poeta, gorečega ljubitelja narave Williama Wordswortha (iz knjige Umetnost potovanja, Alain de Botton):

... (Narava) zna srce
navdahniti s pokojem in z lepoto
in vzvišenimi mislimi tako,
da nam ne zloben jezik ne zasmeh
ne ostra sodba samoljubnih duš,
noben neljubezniv pozdrav, noben
trd stik z ljudmi, kar jih prinese dan,
ne prepodijo, ne skalijo več
veselih upov in je vse krog nas
popoln blagoslov.


Sonce in megla v dolini potoka Črnušnice.

 

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.