EN SL

Razmisleki in pomisleki v zavetju Polhograjskega hribovja

»Narave se ne moremo nikoli naveličati«

Razmisleki in pomisleki v zavetju Polhograjskega hribovja

»Narave se ne moremo nikoli naveličati«

Vzpenjam se po strmi gozdni poti iz Dvora proti Polhograjski Grmadi. In razmišljam ...


 

Takšna je bila zima v Polhograjcih ... Kdaj že?

Takšna je pa zima v Polhograjcih v teh dneh. Vsaj visokogorje je belo!

Pred dnevi sem se lotila branja kultne knjige Walden (Življenje v gozdu) ameriškega naturalista, filozofa in pisca iz 19. stoletja Henryja Davida Thoreauja. V njej avtor slavi in pridiga preprosto in samozadostno življenje v zavetju narave; knjiga je dnevnik njegovega dveletnega bivanja v hiški sredi gozda: »Šel sem v gozd, ker sem želel živeti življenje, ki se ga zavedam, soočen samo z njegovimi osnovnimi dejstvi; spoznavati, kaj me življenje lahko nauči, da ne bom takrat, ko bom umiral, uvidel, da sploh nisem živel.« Thoreauja in njegov Walden je ugledna ameriška revija The New Yorker lani sicer precej nausmiljeno razcefrala v članku Henry David Thoreau, dvoličnež; v njem mu po prepletanju vsebine knjige in njegovega življenja očita, da je bilo to precej drugačno od tistega, ki ga je pridigal – med drugim še zdaleč ne tako zelo tesno vpeto v naravo in samozadostno, kot je trdil. Morda res. Toda njegova razmišljanja o tem, da človek vse prepogosto živi iz dneva v dan, ne da bi vsaj za hip obstal in pomislil, kako živi in – ali sploh živi, so lahko navdih za nujno, vsaj občasno introspekcijo. Ljubitelji narave pa se bodo zanesljivo še naprej očarani opajali z njegovimi citati, kakršen je denimo: »Narave se ne moremo nikoli naveličati.«

Ste si morda ogledali dokumentarni film Sol zemlje, življenjsko zgodbo Sebastiãa Salgada, znamenitega brazilskega fotografa, ki po desetletjih dokumentiranja grozot človeštva zlomljen v veri vanj znova najde upanje v – naravi? Najsi to človek še tako izkorišča in uničuje, narava premore moč, da znova oživi, živi in preživi. Človek pa s svojo okrutnostjo in pohlepom drvi v pogubo ...

»Nekateri me imenujejo Narava. Drugi Mati narava. Tukaj sem že več kot 4,5 milijarde let, 22.500-krat dlje od vas. Jaz ne potrebujem ljudi. Ampak ljudje potrebujejo mene. Da, vaša prihodnost je odvisna od mene. Ko se jaz bogatim, ti bogatiš. Ko jaz uspevam, rastem in se razvijam, uspevate tudi vi. Ko jaz omagujem, omagujete tudi vi. Ali še huje ... Tukaj sem že milijone let. Nahranila sem vrste, boljše od vaše. In sestradala sem vrste, boljše od vaše. Moji oceani. Moja zemlja. Moja tekoča voda. Moji gozdovi ... vas lahko vodijo ali pogubijo. Kakor koli se boste odločili živeti, lahko me spoštujete ali ne, to zame ni pomembno. Ena pot. Ali druga pot. Vaša dejanja narekujejo vašo usodo, ne moje. Jaz sem narava. Jaz grem naprej. Jaz sem pripravljena na evolucijo. Kaj pa vi?« Narava »spregovori« v kratkem videu, z odločnim glasom zvezdnice Julie Roberts.

Knjige, filmi ... In koliko je citatov znanih ljudi, ki častijo naravo; na spletu jih je najti na stotine, tisoče. Angleški pesnik Lord Byron (18. stoletje) je dejal, da človeka nima nič manj rad, a naravo ima vendarle raje. Kaj je o njej porekel John Muir (1838–1914), sloviti škotsko-ameriški naturalist, pisec, okoljski filozof? Recimo: »Na vsakem sprehodu v naravi odkrije človek veliko več od tistega, kar je iskal.« Pa sredi 20. stoletja veliki Albert Einstein: »Poglej globoko v naravo in vse boš nenadoma razumel bolje.« In tako naprej. S komajda vidnim koncem.

Ne bom se spuščala na makro raven: v svetovno problematiko podnebnih sprememb, posledice onesnaževanja, zmanjševanje biotske raznovrstnosti, nadaljnje okoriščanje z naravnimi viri, ki je zgodovino zaznamovalo tudi z okrutnimi zgodbami izkoriščanja staroselcev (kratek medklic: te so opisane v izvrstni knjigi Keltove sanje, za katero je pisec Mario Vargas Llosa prejel Nobelovo nagrado za književnost) ... Zadržala se bom na mikro ravni. Pri osebnem doživljanju in dojemanju narave na ravni vsakdana. In pri tem, koliko dragocenega ti lahko da, če od nje ničesar ne pričakuješ, kaj šele zahtevaš.

 Nemški psihoanalitik, psiholog, sociolog in humanistični filozof v svoji knjigi Umetnost življenja iz sedemdesetih let 20. stoletja poudarja nujo po ključnem preobratu človeka v njegovem dojemanju življenja: od imeti k biti. In narava je nedvomno protiutež svetu, v katerem dominantna paradigma »imeti« nenehno potiska v ozadje vedenje o »biti«. Zato verjamem, da ima tisti, ki se ga narava globoko dotakne in ki je z njo spletel trdno pristno vez, srečo. Narava lahko s svojo spokojnostjo, samoniklostjo in trdoživostjo vse to spontano prenese tudi na človeka, ki se ji prepusti.

V februarski izdaji revije Global je objavljen članek Zdravilo iz narave (preveden iz ameriške revije Atlantic Monthly). V njej avtor piše o novi zdravilni vedi: ekoterapiji. Tako, denimo, neki washingtonski pediater piše recepte za obiskovanje – parkov. V članku je prebrati hipotezo o biofiliji, ki pravi, da smo ljudje genetsko programirani za povezovanje z drugimi oblikami življenja in da trpimo, ko tega ne počnemo. Oziroma: trpimo za sindromom pomanjkanja narave. Britanski raziskovalci so tudi odkrili, da ljudje po telovadbi v naravnem okolju manjkrat občutijo jezo, utrujenost in žalost kot tisti, ki so telovadili v umetnih okoljih. (Jasnih odgovorov, zakaj je tako, še ni.) Zanimivo pa je tudi to, da se ekoterapija od drugih poskusov izkoriščanja narave zaradi njenih blagodejnih učinkov razlikuje po tem, da moramo naravi tudi vračati – do nje razviti zaščitniški odnos in skrbeti zanjo.

 Pod vse to se podpišem. Nikjer se notranji nemir, jeza, slaba volja, sitne misli, potrtost ... tako hitro ne redčijo in naposled izpuhtijo kot v naravi. Pojma nimam, zakaj, ampak tako je. Vedno.

 Vse te misli se mi porajajo, medtem ko hitim proti Polhograjski Grmadi. (Seveda niso niti približno tako zelo strukturirane in mednje sem in tja vstopi še kakšna, ki nima z naravo prav nikakršne zveze, ampak zapis mora biti vendarle razumljiv!) Polhograjsko hribovje je moj najljubši pohodniški svet ob Ljubljani. Morda zaradi zametkov visokogorja, ki jih premore, prostranosti, ki omogoča podaljševanje potepov, zelenih jas sredi gozdov, razgledov z vrha »plešaste« Grmade na vse slovenske Alpe in sredogorje proti Primorski.

 Ko bi bili Polhograjci v teh dneh še pobeljeni, kakor bi se spodobilo za sredino zime, bi bilo že na meji idealnega. Žal mi je, da sem zamudila edini konec tedna v tej zimi, ko jih je bilo mogoče doživeti v beli preobleki. (Sumim, da bodo prej pokukale na plano trobentice, kot pa da bo nasulo veliko snega.) Četudi niso ogolelo in prostrano visokogorje, kjer belina ustvarja občutje skorajda nadzemeljskega, tudi tukaj zasnežena pokrajina navdaja s posebnim mirom; kakor da se je vse ustavilo in vabi k postanku tudi tebe. To zimo pa: zelenje in hitenje. Ampak glava je tudi v takšni zimi po potepanju v naravi lažja ...

P.s.: Enkrat prihodnjič pa malce več tudi o Polhograjskem hribovju :-)!

In še utrinek – Triglav je v lepem vremenu vselej na ogled.

 

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.