EN SL

Šmarnogorska kombinatorika

Kar v šoli ne gre, se v naravi odlično obnese!

Šmarnogorska kombinatorika

Kar v šoli ne gre, se v naravi odlično obnese!

»Kombinatorika je matematična disciplina, ki preučuje, na koliko načinov je možno razporediti, preurediti oziroma izbrati določeno množico elementov.« (Wikipedia)

Da mi kombinatorika v gimnaziji ni bila pri srcu, je blago rečeno. Moja leva možganska polobla je neskončno trpela, ko so od nje zahtevali, naj uspešno ugotavlja število možnih kombinacij ... česar koli. Toda s sreči se moja nenaklonjenost kombiniranju ni prenesla prav na vsa področja, ki po drobcih sestavljajo življenje. In tako sem zadnjič ugotovila, da so mi kombinacije še zlasti povšeči, ko skakljam po pobočjih Šmarne gore in Grmade! Podaljšajo potep, ga razgibajo, znano spreminjajo v bolj vznemirljivo neznano ... 

Najzahtevnejša, plezalna oziroma Pogačnikova pot se začenja v Vikrčah in se priključi Westrovi poti na grebenu Grmade.

Kombinacija ena (izhodišče: Šmartno)
Tacensko parkirišče je bilo spet nerazumljivo prenapolnjeno – nedoumljivo zato, ker je bilo sredi tedna in ura deset dopoldan (to uganko sem reševala že v blogu Jesenska Šmarna gora: od Hrusta do premisleka o družbenih razmerah v državi). Hiter zasuk proti Šmartnemu, kjer je mogoče praviloma vedno odkriti kakšno luknjo za premično pločevinko. Pa navkreber po Šmartinski poti in tik pod kapelico prestop na Partizansko, ki se strmo vzpne proti vrhu Šmarne gore. Kadar si želim potepanje malce podaljšati, se poženem še na Grmado po Romaski in zatem Westrovi poti, z nje se spustim do odcepa za Mazijevo stezo, po kateri se spuščam do Poti čez korenine; po tej se spet vzpnem do razpotja, kjer se najbolj obljudeni šmarnogorski poti malce pod sedlom priključi Romarska; po tej in zatem Šmartinski se nato spustim nazaj do Šmartnega. To bi lahko bila pravzaprav že kombinacija ena.

Saj ne, da bi bil potreben počitek takoj po kratkem vzponu po skalah in »železju«, je pa takoj nad njimi prijetno razgledišče; zakaj se ne bi človek malce ustavil?

Kombinacija dva (izhodišče: še vedno Šmartno)
Tokrat sonce prijetno naznanja pomlad, zato sklenem pohajkovanje še malce podaljšati. Hm – kaj pa, če bi se spustila do Vikrč in znova vzpela po plezalni oziroma Pogačnikovi poti? Nekdaj, ko je bilo še mogoče parkirati pod plezališčem Turnc v Vikrčah, kjer se pot začenja, sem se nenehno vesila po železju, ki je zavrtano v skalo, ponekod tudi precej navpično, da marsikomu pade čeljust, ko prvič obstoji pod njo. Pred časom je znanka, ki ni ljubiteljica navpičnic, pripovedovala, kako ji je mož, ko sta stopila po prvih skobah ob jeklenici, mirno dejal: »Bodi pazljiva. Veš, če padeš, se boš ubila.« Takoj sta se obrnila. Ampak je imel kar prav. Višina resda ni presunljiva, ampak občasna izpostavljenost poti dostojno nadoknadi to njeno »pomanjkljivost«. Zanimivo; po hribih se pred jeklenicami ustrezno opasamo in pripnemo nase samovarovalni komplet ter poveznemo čelado na glavo, po Pogačnikovi pa skačemo kot zajci, pa se njena težavnost mestoma zlahka kosa z njenimi višjimi gorskimi sestrami.

Se pravi: Šmartno–Šmarna gora–Grmada; z nje se spustim po Westrovi poti v Vikrče (pozabila sem že, da ni zastonj »zahtevna nezavarovana pot«; strmina mi mestoma za varen spust aktivira vse štiri okončine), jo mahnem v levo ob cesti proti izhodišču za plezalno pot, kjer po dolgem času uživam v vertikalnem vzponu po stenah pod Grmado. Ko se izvijem iz železja, jo uberem navkreber, dokler nisem spet na Westrovi, še malce više pa se ponudi nova možnost: Pot svobode, ki povezuje vse druge poti Šmarne gore in je s tem tudi najdaljša. Pot je ozka, razgledna, prijetna; predvsem pa hudo osamljena – kakor sta bili tudi njeni predhodnici. Na Šmarni gori je kakor na ljubljanski tržnici v soboto dopoldne, tukaj pa vlada popoln mir! Ko se Pot svobode zaplete s Potjo čez korenine, se občutek osame malce razblini, a se naglo nadaljuje, ko jo maham naprej proti Šmartnemu. Kombinacija dva!

Kombinacija tri (izhodišče: Tacen)
Potem me neko zgodnje sobotno jutro preseneti razmeroma prazno tacensko parkirišče. Kombinacija tri: po Mazijevi stezi proti Grmadi, spust po Westrovi, vnovičen vzpon po plezalni in po Poti svobode do Poti čez korenine in hop dol. Ni treba niti na nobenega od dveh vrhov, da se pošteno predihaš, uživaš v samoti, vzklikaš ob pogledu na spomladansko cvetje in na splošno uživaš.

Na Westrovi poti

Na Poti svobode

Kombinacija štiri (izhodišče: Vikrče)
Iz Vikrč, kjer se je očitno ustvarilo manjše parkirišče med začetkom Pogačnikove in Westrove poti, se vzpnem po slednji. Takoj se postavi precej pokončno in strmina se do razcepa, kjer se ji priljuči Mazijeva steza, malce pod Grmado, le mestoma ublaži. Spustim se do sedla in skočim na Šmarno goro, z nje pa po Poti čez Peske, mimo Gorjančeve domačije in kapele, dokler široka gozdna cesta in smerokazi ne opozorijo, da jo je treba zapustiti. Naravnost povede Pot svobode, proti Vikrčam pa Kovačeva steza.

Kjer se je pred leti spuščala ozka in razgibana gozdna steza, je zdaj široka gruščnata cesta, pobočja pod njo in nad njo pa prekriva posekano drevje in vejevje. Bržkone niso uničujoče posledice žleda pred dobrima dvema letoma na tem območju nikjer tako močno vidne kakor tukaj ... A narava je mojstrica revitalizacije; med padlimi debli in vejami živahno poganja pisano cvetje, ki v teh dneh prekriva gozdna tla kakor barvni vzorci na pletenem pregrinjalu.

Še malo, pa bo olistano drevje skorajda zakrilo pogled na šmarnogorsko cerkev

Polagoma se cesta le zoži v stezo, ki ima svoj konec (ali začetek) prav tam kot Westrova. Hm, to je bil pravzaprav bolj krožen potep, ampak tukaj je kombinacija: ko zapustimo Pot čez Peske, jo mahnemo po Poti svobode, ki »pade« na Westrovo pot na približno pol poti med odcepoma za plezalno pot in Mazijevo stezo.

Kovačeva steza in posledice žleda pred dobrima dvema letoma

V naštete kombinatorične izlete je vključena večina urejenih poti, ki prepletajo pobočja pod Šmarno goro in Grmado, s čimer dosledno spoštujemo željo, da se zaradi obremenjenosti okolja zadržujemo tam, kjer so markacije. Kombinacij pa je kajpak več. Z veseljem vam prepustim ugotavljanje končne številke! Mene že samo ob misli na to zapeče glava ... 

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.