EN SL

Tekaška

Tek? Z veseljem. Ampak samo v naravi.

Tekaška

Tek? Z veseljem. Ampak samo v naravi.

So športi, ki te takoj navdušijo in jih vzljubiš. »Moji« so predvsem hoja po hribih, kolesarjenje, plezanje. So športi, v katerih se preizkusiš, ampak navdušenje nad njimi takoj splahni. (Osebni seznam: vsi vodni in dvoranski, recimo.) In je ... tek. Ta na mojem osebnem seznamu ne spada ne v eno ne v drugo skupino. Moj odnos do teka se je razvijal približno tako, kot da bi dolgo poznal nekega človeka, se z njim občasno srečal, ampak bi ti bilo v njegovi družbi vselej nelagodno; kot da bi te na njem nekaj motilo, ampak težko pojasniš, kaj. Zato si stike z njim vedno znova opustil za dalj časa – dokler ga nisi nekoč nenadoma spoznal v povsem drugi luči in ti je prirasel k srcu. Tako nekako je bilo s tekom.

Teči ali ne? Samo, če diši po morju
Najin odnos traja že kakšnih dvajset let. In večidel tega obdobja je bil tek zgolj občasen poskus miganja na prostem; pa nikoli res prijeten. Najprej je primanjkovalo telesne vzdržljivosti, ko se je ta okrepila, pa je bil samo preprosto dolgočasen. Nikakor ga nisem mogla vzljubiti, pa sem se res trudila!

Potem sem začela teči na morju, kjer se je v zraku mešal vonj po soli in borovcih. In ta me je tako »zadel«, da sem kar tekla in prvič v življenju v teku tudi uživala. Ampak samo tam. Doma so se tekaški copati spet na smrt dolgočasili. Ko je izpuhtel morski vonj, je povsem splahnela tudi volja do teka. In ko se je vonj vrnil, se je vnema vnovič pojavila, tokrat še močnejša – sorazmerno z novim tekaškim okoljem, ki je (bilo) preprosto vrhunsko: dalmatinski polotoček, zaprt za promet, z vijugavo belo stezo, posuta s kamenjem, obrobljeno s trdoživim sredozemskim rastjem, iz katerega nenadoma skočijo mufloni in srnjad ter jo enako hitro, takoj, ko te ugledajo, spet pobrišejo v varno zavetje žimaste goščave. S polotoka se spuščajo potke na kamnito obalo, ki jo obkroža smaragdno morje, z njega pa se odpirajo zamegljeni pogledi na Kornate. Na koncu polotoka, na rtu, kjer stoji svetilnik, se valovi v močnem vetru zaganjajo v nepristopne skale obale. In ves čas ta vonj ... Kako ne bi uživala?

 

Ko sem lani novembra v Londonu opazovala večerne tekače (in bilo jih je precej, v bistvu se mi zdi, da jih je iz leta v leto več), mi ni bilo nič jasno: zakaj bi nekdo želel globoko dihati in se potiti sredi prometne kakofonije in se obilno hraniti z neznosno količino izpuhov?"

Literatura za motivacijo
Poleg tega sem začenjala na plažo jemati knjige o – teku, med branjem katerih sem se komaj obrzdala, da nisem planila v tek pri dobrih tridesetih stopinjah Celzija (vem, da za klene tekače to sploh ni nikakršna ovira, ampak – ne, hvala). In naposled sem se doma ozrla okoli sebe in dojela, da mi ni treba teči po ulicah, ampak da zlahka najdem prijetne poljske in gozdne steze brez večjih naklonov. Da mi ni treba topotati po asfaltu, ampak da vabijo zemlja, korenine, kamenčki, listje, iglice, storžki ...

Žarnica zasveti: saj je lepo tudi doma!
In tako sem najprej odkrila za tek idealno planinsko pot s Katarine na Gonte. Vrhunsko. Ravno prav dolgo za nekoga, ki ne tolče maratonov, razgibano in razgledno. Potem Rašica, jasno! Skorajda vse poti, po katerih sem dotlej le kolesarila, so bile odlične za tek! Šmarna Gora je prestrma, ampak je mogoče podaljševati spust, z, recimo, Grmade po Mazijevi stezi in zatem Poti svobode do Šmartnega. Pa Rožnik, seveda! Ob vseh tekačih, ki so zavzeli Tivoli in Rožnik, si po nekaterih potkah na njem še vedno sam. Golovec mora biti bajen, a čezenj sem tekla samo na letošnjem Teku trojk. Poskusila sem tudi z malo maratonsko razdaljo: s koče na Govejku v Polhograjcih – do Gont, Katarine in zatem čez Šentviški hrib proti domu, ampak se je moje koleno nekje na pol poti boleče uprlo. Pa seveda po saveljskih poljih, kadar bi se rada le malce predihala.

Ko sem lani novembra v Londonu opazovala večerne tekače (in bilo jih je precej, v bistvu se mi zdi, da jih je iz leta v leto več), mi ni bilo nič jasno: zakaj bi nekdo želel globoko dihati in se potiti sredi prometne kakofonije in se obilno hraniti z neznosno količino izpuhov? Na to vprašanje si še vedno ne znam odgovoriti. Kajti: tek je zakon, ampak samo, ko poskakuješ v – naravi!

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.