EN SL

Zeleno je vedno lepo, tudi v temi

Ob polni luni na Polhograjsko goro

Zeleno je vedno lepo, tudi v temi

Ob polni luni na Polhograjsko goro

Gozd se je polagoma pogrezal v temo. Polna luna, ki je razsvetljevala pretežno jasno nebo, ni zmogla prodreti skozi skorajda neprebojni ščit bujnih drevesnih krošenj. Oči so mežikale v poltemi, ki je mnoštvo podob v gozdu spreminjalo v komajda vidne obrise. Zborovsko petje škržatov je bilo čedalje glasnejše ... 

Mrak se je prevešal v temo, ko sva stopali iz Polhovega Gradca proti vrhu Polhograjske gore, k cerkvi sv. Lovrenca. Priznam, dvojina mi je med hojo po temačnem gozdu prijetnejša kakor ednina. Sicer sem povsem prepričana, da je v Polhograjskem hribovju ali na Šmarni gori pozno zvečer in ponoči varneje kakor na razsvetljenih ljubljanskih ulicah, a občutek je vsakič nehote diametralen. Ko oslabi vid in z njim sposobnost prepoznavanja okolja okoli nas, smo nenadoma ranljivi. Še doma, v znanem, varnem zavetju, nas utegnejo ponoči, v temi vznemiriti nenadni zvoki. Kaj šele v gozdu, kjer mrak spreminja drevesa v čudne podobe kakšnih mitskih bitij, njihovo ječanje, pokljanje vejic in šumi v grmovju pa domišljijo ženejo v kolosalne razsežnosti.

Narava nam je lahko blizu in daleč obenem, vsaj tistim, ki smo odraščali v mestu in v njem živimo. Mesta smo vajeni, zato se v njem počutimo domače; strahove, ki nam jih utegnejo porajati, znamo identificirati in se soočiti z njimi. Narava pa ... Saj jo spoznavamo, če smo pogosto v njej, a spoznavanje je dolg proces, poleg tega nas mora tudi dovolj zanimati, se nas dotakniti, da jo poskusimo bolje spoznati. Zato nas, nevedne, pogosto ujame nepripravljene. Svetloba jo mehča in ustvarja iluzijo znanega, tema pa to nevednost poudari. In sproži val neracionalnih strahov, ki jim ne znaš niti nadeti obrazov. Počila je vejica! Kar pomeni ... Kaj? Zašumelo je v grmovju! In? Bo iz njega skočila podivjana srna? Te bo zbrcal kak nejevoljen gams, ker si ga zmotil med spancem? No, če se sredi noči potikaš po gozdovih, ki so prepoznani kot bivališče medvedov, volkov, morda tudi risov (če se zadržim pri slovenskih gozdovih), se morda ni neumno prej pozanimati o njihovih navadah; navsezadnje vstopaš v njihov dom, in vsakdo ima rad, da se v njegovem domu spoštujejo njegova pravila, ne obiskovalčeva. A ko je govor o gozdovih na robovih mesta, v tem primeru Ljubljane (razen morda Krimskega pogorja, kjer pojavnost medveda ni znak splošne paranoje pred divjimi živalmi), bi komajda govorili o upravičenih strahovih.

Ampak ... Tukaj se pa lahko odvrti nov strašen film! Dobesedno. Ste gledali Odrešitev? Psihotični blazneži so kjer koli! Dobro, v filmu so pogreznjeni v malce večjo divjino, kot sta Šmarna gora ali Polhograjci, ampak ... Do slednjih imajo lažji dostop! (Za ta film že od nekdaj menim, da bi bilo bolje, če si ga ne bi ogledala.)

Skratka, same skrbi. In kup tako neskončno trapastih strahov. Všeč mi je odgovor na vprašanje, kako narediti neko stvar, če te je strah; tako, da jo narediš prestrašen. Te je strah gozda in teme? Pojdi v temi v gozd! No ja, k sreči pa tudi premore racionalnost dovolj volje in ustvarjalnosti, da se potrpežljivo pogovori s strahovi in jih prepriča, da je razgrajanje po človekovi glavi skrajno nevljudna reč.

In potem, ko se strahovi pokrijejo z odejo in zaspijo, končno vidiš gozd, kakršen je v temi: tako lep, spokojen, samoten. In če je skupaj s soncem ugasnil tudi vroč poletni dan, kakor tokrat, je v njem tudi presneto prijetno hladno. Na vrhu Polhograjske gore se lahko še zlekneš na debelo obzidje, ki obkroža ljubko cerkvico sv. Lovrenca, in opazuješ migotanje zvezd ali lučk v Ljubljani. Ali pa polno luno, kakor ta večer; tako močno je sijala, da je bilo nebo kakor predeljeno na pol. Kakor da bi eno stran neba zagrnili z zastorom, druge pa ne. Za rob valovite pokrajine je tonila oranžno-rdeča zarja. Že tolikokrat videno in doživeto, ampak vselej tako nepopisno lepo. 

 

V bistvu ni bil tale potep nič drugega kot večerni koncert na prostem ob polni luni in – samo za naju!"

Pred leti smo z jase pod vrhom Polhograjske gore pozno zvečer z družbo opazovali meteorski roj Perzeidov; šele zdaj sem prebrala, da so bili Perzeidi v Evropi znani kot solze sv. Lovrenca, saj se pojav dogaja v času, ko ta goduje (10. avgusta, sicer pa je bil letošnji vrhunec Perzeidov v noči z 11. na 12. avgust). Tako smo za observatorij povsem naključno izbrali prostor pod cerkvijo »solznega« svetnika. Bilo nas je pol ducata, a kljub temu se je prijatelj ob nenadnem šumu v bližnjem grmovju tako prestrašil, da jo je hotel nemudoma pobrisati v dolino.

Ko sva sestopali, je bil gozd že docela pogreznjen v temo. Le naglavna lučka je metala nežen snop svetlobe na pot za zanesljiv korak. V gozdu je nežno pokljalo in šumelo, škržati so stopnjevali petje. V bistvu ni bil tale potep nič drugega kot večerni koncert na prostem ob polni luni in – samo za naju! Tudi tako se lahko razcveti domišljija v temnem gozdu!

 

 

Bodi zeleno aktiven

Želite biti obveščeni o aktualnem zelenem dogajanju v Ljubljani?
Prijavite se na e-novice, ki jih bomo pošiljali vsaj dvakrat mesečno.